No, po dolgem času lahko moj pri black metalu zelo zahtevni nos reče, da sem spet ponosen na izdajo, ki ne le da je slovanska, marveč je skoraj v celoti (razen dveh pesmi) v celoti zapeta v slovanskem, natančneje v poljskem jeziku. In zveni odlično, dasiravno plošča traja četrt minute manj kot celo uro.

Hiter starošolsko prvinsko zveneči šus hitrih kitarskih akordov in bobnanja odpre Na skraju przepaści (Pogarda dla ludzkości). Vse skupaj prijetno zveni v stilu zlatega obdobja¹ ustvarjanja Darkthrone z nekoliko čistejšim zvokom. Ozadje malenkost zapolnijo klaviature in skozi kitarske akorde kot mrzel krepeči se veter završi leden vokal. V nasprotju z omenjenimi stvaritvami Darkthone, ki oddajajo mrak in hlad, tu igranje kitar in bobnov uspe močno dvigniti napetost in dramatičnost dogajanja v glasbi. Ledeni veter ne nosi več le hladu, ampak tudi njegovo moč. Tako se pesem ozaljša tudi z lepoto neomadeževane blackmetalske epskosti. Posebej moram izpostaviti izraženo mogočnost igranja bobnov, ki se poleg same kakovosti igranja kaže v tem, da ti niso potisnjeni nekam v topo temino ozadja.

Nekoliko počasneje, vendar z ravno dovolj dramatičnosti igranja kitar, z bobni in klaviaturami v ozadju se začne Nienawiść płonąca w mym wnętrzu. Ponavljajoče se igranje kitarske melodije ustvarja občutek tesnobne napetosti. Slednja ne popusti v sunku, marveč počasi, skozi vključitev vokala in prehoda v drugačen, začasno nekoliko hitrejši ritem igranja kitar ter bobnov. Igranje glasbil preide na znano oziroma standardno hitrost, zaradi česar pesem izpade povsem spodobno, vendar ji umanjka tisto nekaj, kar bi ji dajalo zaokroženo celovitost. Posledično skoraj do konca (tam dobi vse skupaj nekaj več smisla) zveni bolj kot zbir dobrih konceptov, kot pa kot nekaj koherentnega. No, nič ne de, saj pesem tudi kot taka zveni spodobno.

Podobno počasneje, vendar enako brezkompromisno, se začne Upadły świat. Uvodna kitarska melodija predstavlja okostje nadaljevanja. Kitarsko atmosferični uvod pridobi na moči in se spremeni v blackmetalski vihar, ki v sunkih in z občasnimi spremembami hitrosti (tj. ritma bobnanja in tempa ter odtenkov kitarskih melodij) divja na vse strani. Za sekundo ali dve igranje glasbil nakaže vrh pesmi, ki nato hitro izgine v splošnem viharju. Ker je glasba zanimiva in zaradi nians pri izvedbi raznolika, mi omogoča, da zaprem oči, in mi ob podobah, ki jih ustvarjajo njeni posamezni deli, pred očmi ustvari naravni prizor upodobitve divjanja viharja med zvijanjem golih dreves redkega gozda.

Pri W lodowatych czeluściach nas melodičen sunek vetra spet potegne v čas prelepega kreativnega viharjenja drugega vala (ne več samo norveškega) black metala. V vršanju vetra (beri: glasbe) postane poslušalec/poslušalka ledena snežinka, ki jo nosi igranje kitar, in usmerja za odtenek globlje in kot izgovarjanje uroka zveneče odmevajoče petje iz ozadja (bobni nekako kar izginejo iz radarja zavedanja). Veter in vihar z razvojem pesmi ne pridobivata na zlobi, pač pa na atmosferičnosti in mogočnosti oziroma moči. Zaprite oči, prepustite se glasbi in občutite moč ter lepoto black metala, ki vas oblivata in preplavljata v svoji popolnosti. Ta vihar glasbe je prostor, kjer lahko varno in svobodno s polnimi pljuči vdihnete black metal brez škodljivih primesi.

Nas bo, glede na ime, Cumulonimbus ponesel v kakšne višje sfere? Morda dark wave začetek nakaže na to, vendar igranje kitar rahle hlape mraza zamrzne v čvrsto ost ledenega, prvinskega black metala. Tu se vzvišenost oblakov nad svetom tam spodaj čuti zelo omejeno, ob zvokih klaviatur in kitarskih melodij v ozadju, saj glavno glasbeno upodobitev predstavlja gradnja z ledom prekritega, temno kovinsko jeklenega v nebo segajočega stolpa black metala. Melodično in atmosferično, vendar še vedno pristno blackmetalsko surovo.

Glede na način oziroma intenzivnost igranja kitar in bobnov ter res tako daleč v ozadje potisnjeno petje z grim vokalom, da slednje zveni nerazumljivo, Za mgła II zveni kot z žalostjo prepojeni slepi bes, usmerjen na vse strani oziroma vse naokoli. Pesem tako bolj kot zunanjo predstavlja notranjo nevihto težkih in negativnih čustev.

Pri Zjaw i kruków žer najprej dobim občutek, da sem način igranja klaviatur že slišal pri eni bolj znanih black ali viking metal skupin. No, ko k temu občutku pridružim še ozaveščenje o ritmu bobnov ter načinu igranja blackmetalskih akordov in rabo tako grim kot globokih čistih vokalov, postane zelo očitno, da se skupina s pesmijo želi dotakniti ravno starega dobrega blackersko zvenečega viking metala. Je to dobro? Seveda je, saj se mi vse prevečkrat zdi, da je pristno blackmetalsko zveneči viking metal danes, žal, bolj stvar preteklosti kot sedanjosti.

E-hej, uvodno igranje klaviatur in kitar pri W krainie leszego (Las) daje najprej občutek nečesa pozitivnega in osvobajajočega. Se je nevihta pretrgala in je skozi njo posijalo sonce? Očitno, saj tak občutek v glasbi kar traja. Pomirjajoče zveneče mrmranje s čistim vokalom, v kontrastu z do sedaj uporabljenimi oblikami petja, tako doživljanje glasbe le krepi. (Redka) pomlad v ledenem svetu black metala? Ja, ampak tudi ta je v svoji vznesenosti in melanholičnosti prelepo upodobljena. Super, super, odlično in mogočno.

Aurora Borealis tudi zveni predvsem zaradi prijemov igranja kitarskih akordov v določenem obsegu viking/blackmetalsko. Ta zven se mestoma preliva v zven atmosferičnega black metala. Očitno je nevihta, kakršno so ustvarjale pesmi v prvi polovici plošče, malo popustila in so se odškrnile duri v drugo dimenzijo black metala, ki jo skupina ravno tako odlično obvlada in čisla. A najlepše je, da kljub spremembi odtenka glasbe slednja v srži ostaja prekrasen izvirni black metal drugega vala.

Kratka, niti ne triminutna W autystycznej zabłąkaney duszy bolj kot pesem zveni kot nekakšen krik, saj se zdi, čeravno so grim vokali porinjeni precej v ozadje, da glasba predstavlja teren oziroma okolje, v katerem bi vokal imel kar se da močan, ne čist, marveč zamolkel odmev.

In za konec še This Will End the Cold War; zvok siren in jok otrok – strašljivo. Zarjavelo zveneče počasno igranje kitar krepi oris občutka opozarjanja in bega ljudi v zaklonišča pred v tem trenutku še neprepoznano nevarnostjo. Igranje vseh glasbil mojstrsko zveni kot odmev sirene. Grim vokal zveni strašljivo in upodablja paraliziranost v umu bežečih v zaklonišča, ko si vsak sam ustvarja svoj največji strah (npr. jedrski napad, raketni napad, napad z bojnimi strupi …) v zvezi z vojno. Ko se pohitrita igranje kitar ter bobnov in se v ozadju zasliši zamolklo grmenje, se ustvari podoba, da je vojna že tu in divja – med in nad bežečimi –, torej je konec tu. Glasba utihne, ostanejo le še sirene ter zvoki rafalnega streljanja pehotnega orožja, grmenja granat ter joka otrok. Ko se zvok siren okrepi, se vrneta (bolj iz daljave odmevajoča) glasba in grim vokal. Tako se ustvarja neverjetno popolna klavstrofobična podoba doživljanja vojne s strani civilistov in njihove nemoči. Krasno, da je bila skupina sposobna na tak odličen način dotakniti se tega, manj junaškega in za vojsko neposrednega aspekta vojne. Je to sporočilo (glede na vsebino pesmi), da bo prava »vroča« vojna končala hladno vojno? Če je tako, to predstavlja novo upodobitev nove, višje stopnje blackmetalskega nihilizma … Prečudovito!

K plošči nikar ne pristopajte z namenom najti najboljšo pesem.² Plošča na odličen način združuje tako krasoto prvinske enostavnosti kot lepoto izvirne epskosti drugega vala black metala. Zato se prepustite sunkom ledenega in kot osti puščic ostrih snežink polnega vetra, ki pustoši po pustih ravninah Mazovije, in uničujoči sporočilnosti black metala v svoji idejno–izvedbeni magistralnosti.


[1] Tj. obdobje nastanka plošč A Blaze in the Northern Sky, Under the Funeral Moon in Transylvanian Hunger.
[2] Kot nasprotovanje samemu sebi naj povem, da je meni najljubša prva pesem na plošči.