Priznam, k bandu me je napotil Dave Mustaine. V enem od intervjujev je rekel: »Hej, preverite ta nemški band, trenutno ga vseskozi poslušam, res so kul!« Pa sem si rekel: »OK, zakaj pa ne?« Orden Ogan so nemška zasedba, ki igra svojevrstno različico evro power metala, ki pa ni kičasta kot (večinoma) finska ali italijanska verzija, nikakor ne. Folk vplive in melodije igrajo v stilu Blind Guardian (torej okusno in zadovoljivo, tako, da Iana Andersona nikakor ni sram, da igra flavto), švabskih prvakov, ki so ustvarili model nemškega epskega power metala (Helloween so to sicer z daljšimi komadi naredili že pred njimi, a vendar nikoli s tako mogočnimi refreni in zborovskimi ozadji kot Blind Guardian). Orden Ogan plujejo prav na tej barki, barki mogočnih refrenov, melodičnih pasaž in dokaj neobičajnih vokalnih linij, ki so večinoma odlične (za razliko od samega glasu, ki niti ni tako odličen.) V (skoraj) vseh komadih zapazimo večglasne bridge in refrene (v Till The Stars Cry Out je takšen celo sam začetek, prvi riff pa je tak, da bi ga lahko napisal tudi Kai Hansen leta 1985, vmesni del pa odlično zavije celo v lažji death metal model), zadovoljiv, moderen zvok kitar, relativno pretiravanje s klaviaturskimi vložki in, presenetljivo, par odličnih thrasherskih pasaž. Ne vem, kje jih je Mustaine našel (no, na internetu, logično, sicer pa je res, da je po materini strani Nemec, mogoče tudi zato spremlja švabsko sceno), a Orden Ogan za evro power/heavy fane brez omejitev na staro ali novo šolo zagotovo niso slaba naložba.