Madman is back! Po šestih letih smo končno dočakali težko pričakovanega Ozzmosis naslednika. Kljub temu, da v zadnjih letih Ozzy pogosto sodeluje z raznimi čudnimi (beri nu-metal) bandi, pa tega v njegovi glasbi, hvalabogu, ni opaziti. Nekaj drugega pač je: njegova leta. Down To Earth je njegova najbolj umirjena plošča do sedaj. Raznorazne substance so, kot je videti, pustile pečat na najbolj kontroverznem pevcu heavy metala.
To spremembo nam pokaže že z uvodnim verzom prvega komada, »I'm not the kind of person you think I am«, tudi singla, Gets Me Through. Že pri tem je opaziti tudi naslednjo spremembo. To so težji kitarski riffi Zakka Wylda, ki se bolj približajo Black Sabbath kot staremu Ozzy-ju. Seveda nam pa Zakk zopet postreže z nekaterimi odličnimi solažami, še posebej s tistima pri Facing Hell in No Easy Way Out (lahko bi bila tudi na Ozzmosis). Kot uvodni komad sta tudi ta srednjega tempa, ki prevladujejo na plošči. Na Ozzy-jevi plošči so balade nepogrešljiv del in tudi tu imamo dve; Dreamer zelo spominja na Goodbye To Romance, Running Out Of Time pa na Old L.A. Tonight.
Samo nekaj pogrešam na tej plošči. To je kak hitrejši komad v stilu Crazy Train, Bark At The Moon, Hellraiser, Perry Mason in podobnih. Z njim bi Down To Earth nedvomno bila še ena izmed njegovih nesmrtnih klasik. No, vseeno ne bi imel nič proti, če bi Ozzy še kdaj posnel podobno ploščo. Upam, da še pred letom 2007.

Matjaž