Divjamo po stari tolminski cesti na prvi Metal Camp in iz zvočnikov doni relativno svež album Roomservice od Panzerchrist, za kar se imam(o) zahvaliti kolegu Andražu in njegovi strpni mami, ki je verjetno trpela celo pot za volanom. Tok tok … Room service, »pewpewpew« in blast beat strojnica! Ali pa fenomenalna priredba naslovne skladbe Metal Church? Roomservice je name naredil velik vtis, Panzerchrist pa so dobili zvestega privrženca za celo desetletje do 7th Offensive. Potem pa mrk. Ali je band razpadel ali je imel le ustvarjalno blokado? Pojma nismo imeli.

Prevrtimo v 2023 in Panzerchrist v spremenjeni zasedbi, celostni podobi in žanru po desetletnem premoru izdajo nov album, ki je šel popolnoma mimo mene (in očitno tudi tega medija). Sta se pa na našem radarju pojavili plošči Maleficium - Part 1 (2024) ter letošnji Maleficium - Part 2, ki ju moram obravnavati kot dvojni, konceptualni album. Glede na obravnavano tematiko si ne bi mogel zamisliti primernejših albumov za svojo božično (khm, koledno) recenzijo^[1] (recenzijo smo objavili z zamikom zaradi kolektivnega dopusta med božičnimi prazniki in januarskega pregleda slovenskih izdaj, op. ur.).

Prva plošča že z uvodnim »eldritch« lovecraftovskim uvodom, ki zamenja zvok tankovskih gosenic prejšnjih albumov, sporoči, da nas čaka nekaj diametralno nasprotnega. Red ter uniformnost vojaškega ustroja zamenjata kaos in kaotičnost čarovnic in čarovništva. Če uvodni komad Blood Leeches začne (pre)hitro in trdo (direktno v blast beat), Weak is the Flesh nakaže pravo in novo usmeritev skupine: počasnejši in kompleksnejši miks Smrti in Črnine, a smiselna enotnost zvoka, ki ga dolgoletni poslušalec zasedbe pričakuje. Visokozvenečemu šredingu, ki je značilen za stare Panzerchrist, se zdaj kot protiutež pridruži globok downtune in skupaj ustvarjata nekakšno asinhrono celoto. Nova vokalistka Sonja je s svojim hreščečim (skrhanim) vokalom fenomenalen fit^[2] v tej zgodbi, in ko se prvič oglasi njen »bansheejev« krik, že slišim Veščeca, kako brusi svoj srebrni meč in golta prvi eliksir. Disonančni klaviaturski vložki služijo kot nekakšna hvalnica norosti in so rdeča nit celotne plošče.

Častno omembo si zasluži Curse of Desire, oda, ki se vsebinsko oddalji od paranormalnega, ampak čarovništvo postavi v brutalno iskrenost skozi oči »očaranega« inkvizitorja in odpira moralno vprašanje – kdo je pravzaprav zlobec v tej zgodbi? Oda je genialno spisana. Prvi, pomensko dvoumen del je blackovsko težak, globok, dualen in asinhron v riffih in melodiji ter doseže vrh z instrumentalnim intermezzom, ki vzpostavlja red in resnico. Sledi drugi del, uniformen, strukturiran ter doomerski, in ko v vojaški spremljavi dvojnih pedal uboga žrtev v plamenih končno izpusti svojo dušo in je urok hotenja preklican, se pesem zaključi z absolutno resnico: »If I can't have her… no one will«.

Maleficium - Part 2 se začne zelo primerljivo svojemu predhodniku, vendar sem hitro ugotovil, da nekaj manjka, zaradi česar je bil slednji res unikaten. Ustanovitelj Michael Enevoldsen, t. i. Panzergeneral, dolgoletni bobnar in na poznejših albumih basist ter klaviaturist, je odstopil in band je nadaljeval brez klaviatur. Z njegovim odhodom je Panzerchrist izgubil tudi zadnjega ustanovnega člana. Part 2 se tako zanaša na asinhrono drugo kitaro, da bi dosegel enako atmosferičnost in občutek predhodnika. Ali mu uspeva ali ne, presodite sami, osebno odsotnost klaviatur čutim kot velik poraz. Album še vedno ponuja dualne in kompleksne vložke, komade, ki se nepričakovano in odrezavo prevesijo (npr. Catalyst of Chaos), ter zvok kitar, ki meji na progresivni death.

Hex Maleficium Pex kot centralna os plošče nastavi osrednjo disonančno glasbeno podlago – temo, če želite, primerno besedilu in konceptu. Ta dvojnost se odraža na celotnem albumu in ne morem si pomagati, da ne bi videl igre (namerne ali ne) med temnimi silami na eni strani in inkvizicijo na drugi. Podobno kot Curse of Desire s predhodnice se Hex iz kaotične, skoraj shizofrene ode v tretji minuti popolnoma prevesi, dvojna pedalka zopet nakaže red, vojaški ustroj – spomin na stare čase. Kitarska solaža na vrhu pesnitve je tako metalsko tradicionalna, da je ironično še najbolj nenavadna stvar tu in odpre pot drugemu dejanju, kjer v zopet predvidljivem, a zadovoljivem šredingu ponavljamo mantro refrena: »The only good witch is a dead witch.«

Sprva sem predvidel dualnost albumov, kontrast in sinhronost/asinhronost med obema: prvi bolj čarovniška, bolj blackened verzija in tradicionalen, inkvizitorski na drugi. A po večkratnem poslušanju ugotoviš, da obe plošči stavita na isto strukturo in ustroj, le njuno podajanje je malce drugačno. Part 1 je direkten, surov in agresiven s hitrimi, brutalnimi riffi ter kaotičnimi atmosferskimi klaviaturskimi vložki, ki ta vojaški red prekinjajo. Part 2 deluje bolj razširjeno in z bolj razgibanim tempom, atmosferičnost pa ustvarja z dinamiko in gradnjo napetosti ter nekakšno shizofrenostjo kitar v odsotnosti klaviatur. Z brutalnostjo in hitrostjo Panzerchrist nedvomno ohranjajo staro bazo oboževalcev, a šele na počasnejših odah prihaja nova dimenzija kompleksnosti in progresive obeh albumov res do izraza.

Fenomenalna albuma, ki se čutita kot poslednje maziljenje in obenem preporod, njuno poslušanje pa toplo priporočam v še zadnjih zimskih dneh. Če koga ne ogrejeta v zadostni meri, pa si vedno lahko dodatno podkuri. Za tiste z omejenim prostim časom ali pa motnjo pozornosti je tu skrajšana božična setlista: Weak is the Flesh, Curse of Desire, Savage Daughter, Catalyst of Chaos, Hex Maleficium Pex, The Descent. In novoletna manifestacija? Dihurji, pripeljite že Panzerchrist v Slovenijo!


[1] Praznovanje čarovnic sicer bolj enačimo z Valpurgino nočjo v maju, a glede na to, da je cerkev predvsem kurila intelektualke, alkimistke, zdravilke, poganke in ostale brezbožnice,  bo tudi poganska koleda oz. zimski solsticij primeren.
[2] Imam občutek, da bo tak tip »pokajočega« vokala takoj naletel na kritike samooklicanih strokovnjakov  –  podobno kot Erik (aka Legion), ex-Marduk, ex-Witchery, ex-Devian.