Pharaoh, odličen ameriški band, v katerem gostuje legendarni Tim Aymar (človek, ki je glasilke napenjal pri Control Denied še bolj legendarnega Chucka Schuldinerja) nas po treh letih preseneča z novim EP-jem. Zakaj preseneča? Ker se je band odločil povzeti ostanke riffov s prejšnjih plošč v komade in jih izdati na najnovejši priljubljen način nemainstreamovskih izvajalcev, torej preko EP-ja. Po tem, ko so lani priredili komad Coroner, Tunnel Of Pain, so letos enako storili s Slayer in New Model Army. Oboje izpade precej umestno, Slayer totalno neobičajno, seveda na faraonski način.
Band fenomenalnega zadnjega studijskega albuma Be Gone ne presega, se pa dejansko približuje in v finiširanju z Nothing I Can Say, zadnjim in najdaljšim komadom, pride ekstremno blizu prej zastavljenim standardom, ki so, milo rečeno, visoki. Odllične kitarske linije, ki kljub relativni melodičnosti ne delujejo posladkano so zaščitni znak banda, ki ga nadgradi izvenserijski vokal odličnega Aymarja, ki nas tudi tokrat ne pušča ravnodušnih.
Slaba stran nerednega igranja je samo ta, da kasneje komadi v živo ne pridejo do izraza, saj niso uigrani, kot bi si ob podpori založbenih in medijskih sil zaslužili biti, z več kot le petimi, desetimi koncerti letno. Bow and behold … The Pharaoh!