Po odhodu od ameriških kultnih doomerjev Pentagram se kariera njihovega kitarista Victorja Griffina nadaljuje v Place Of Skulls, kjer je do nedavnega brenkala še ena doom metal legenda, Scott Wino (The Obsessed, Saint Vitus).
Pečat, ki ga je Victor pustil pri svojem bivšem bandu je močno prisoten tudi pri novem albumu Place Of Skulls, The Black Is Never Far. A poleg tega da glasba temelji na začetkih doom metala, vključno z znamenitimi Black Sabbath riffi in rock feelingom sedemdesetih, Victor v kompozicije uspešno dodaja nove impulze, ki tradicionalnosti albuma dodajajo svežino. Glasba tega albuma je zelo intenzivna, čustveno obarvana, presenetljivo veliko je sprememb tempa, razpoloženje je v osnovi bolj temačno, melanholično, ne pa depresivno. Najbolj impresivni pa so prav ti lepo izpeljani prehodi od počasnih težkih riffov oziroma prefinjenih akustičnih pasaž, k hitrejšim, skoraj heavy metalskim izpadom. Kitarsko delo tu je veličastno, ne samo zaradi izredne pestrosti, tudi same solaže in melodije izžarevajo zvrhano mero strasti, kar vse skupaj naredi slišano še bolj opojno. Nič manj kot s kitaro pa Victor zaznamuje album s svojim ekspresivnim, rahlo globokim vokalom. Album dokazuje, da je odlična doom skladba lahko krajša tudi od treh minut, vseeno pa bi kot njegovo srce oziroma vrhunec izpostavil emocionalno nabito, večji del akustično naslovno skladbo s fantastičnim stopnjevanjem razpoloženja. Ta skladba je večna, kot tudi celoten album.

Matjaž