Obstajajo glavni nastopajoči (t. i. headlinerji) in ob njih obstajajo tudi skupine, ki imajo vlogo »dvigovalcev atmosfere«. Mnenja sem, da je tudi to, da je skupina sposobna pozitivno naelektriti koncertno atmosfero in dvigniti pričakovanja poslušalcev pred nastopom glavnih nastopajočih, treba izjemno ceniti. Skupine, ki so tega sposobne, imajo potencial, da prerastejo v glavne igralce. In občutek, da imam pred seboj tako skupino, se mi je vtisnil v zavest ob poslušanju švedskega tria, ki sliši na ime Savage Captor.

Hitrejše bobnanje, katerega ritmu sledi žaganje kitar, nas prebudi v nočno moro Death Dreams. Uvodu sledeče valujoče kitarske melodije ustvarijo zavest padanja, ki se z vključitvijo petja preobrazi v občutek, da med poslušanjem bežimo pred nečim neznanim. Vokal je specifičen – na eni strani se dviga proti višjim oktavam, vendar po drugi sam sebe v odmevu duši. Čeravno kitarsko igranje in bobnanje dajeta vtis thrasherskega minimalizma, vse skupaj zveni intenzivno in zanimivo. Pravoverno in thrashu primerno soliranje kitar ob menjavi ritmov pokaže, da glasba ponuja nekaj več kot le kombinacijo thrasherskih kanonov.

Nekoliko počasneje in še težje zveneče se začne Spores of Corruption (meni najljubša pesem na demu), vendar je to le začetek, saj bobni in kitare hitro poženejo pesem v višje prestave. Atmosfera se dviguje in z njo tudi pričakovanja. Pripovedujoče zveneči višji, vendar zadušeni in mestoma odmevajoči vokal ob vršanju glavnih kitarskih motivov oziroma akordov pesem potisne v fazo sprožanja instinktivnega moshanja in circle pitov. Pesem res lepo pokaže, da je mogoče v thrashu z relativno malo vsega (če je zloženo na pravi način) povedati veliko.

In kot zadnja ost trizoba na demu pride na vrsto Appendage of the Machine. Njeno glavno moč predstavljata, vsaj v prvem delu, igranje kitar in petje, medtem ko v nadaljevanju svojo enakovredno vlogo pri ustvarjanju triumvirata ustvarjalnosti potrdi tudi bobnanje. Tudi pri tej pesmi je začetek počasnejši in težje zveneč. Čeravno pesem sicer dobi nekoliko na hitrosti, ustvarja občutek, da je počasnejša od predhodnic, vendar tudi težje zveneča. Glede na to, da je zadnja pesem na demu, bi morda morala biti nekoliko markantnejša, vendar nič hudega. Tudi taka, kot je, čisto dovolj dobro poda glavno sporočilo skupine: »Igramo neposreden in pristen thrash!«

Tako, Savage Captor nam na kratko – v manj kot četrt ure – in zelo zgoščeno, s pravo thrashersko klofuto, v spomin vtisnejo svoje sporočilo: »Tukaj smo, ne zvenimo kot Nevermore ne kot Testament in ne širimo cenene milenijske (prehranske) woke demagogije! Žgemo thrash metal brez kompromisov, zato računajte na nas!« Savage Captor, računam na vas!