V zadnjih desetih letih so Savatage, neozirajoče na vse trende v metalu, razvili svoj edinstven slog in z njim postavili nove meje simfoničnega power metala. Tako med kritiki kot med poslušalstvom so postali eni najbolj cenjenih bandov današnjega časa in nekako je bilo pričakovati, da bodo z novo ploščo nadaljevali v slogu zadnjih dveh konceptualnih simfoničnih mojstrovin Dead Winter Dead in The Wake Of Magellan.
Vendar temu ni tako. Savatage se z dvanajstim studijskim izdelkom vračajo v obdobje plošče The Hall Of The Mountain King. Na P&M zvenijo manj simfonično in veliko trše kot v zadnjem času. Predvsem bobnar Jeff Plate udarja po bobnih tako močno kot še nikoli; tako je pred njim razbijal “Dr. Killdrum”. Tako udarnega, power komada kot je Drive, že dolgo niso naredili. Drugače pa imajo komadi v glavnem počasne, melanholične začetke in postopoma preidejo v prave power pesmi, od katerih bi omenil recimo There In The Silence, Comissar, Surrender in bolj umirjeno Back To A Reason. Vrhunec plošče pa je 10-minutni ep Morphine Child, ki je brez dvoma eden njihovih najboljših komadov vseh časov. Tu so še najbolj ohranili simfonijo preteklih plošč, seveda ne gre brez melodičnih kitar ter zborovskega in tudi večglasnega petja.
Treba je tudi poudariti, da je po Zakkovem odhodu po dolgem času celo ploščo odpel Jon Oliva. Kljub temu, da njegov glas ni več tak kot je bil na Streets, je s svojim surovim power glasom solidno opravil svoje delo. Vendar, v najbolj dramatičnih trenutkih komadov, kjer je tako zelo navduševal Zakk, ga na žalost vseeno “zmanjka”.
Vsem, ki imate radi Savatage, ploščo zelo priporočam. Mogoče boste imeli ob prvem poslušanju mešane občutke, mogoče boste tudi malce razočarani, vendar boste kasneje svoje mnenje zagotovo spremenili in ploščo vzljubili. Tako je bilo tudi z mano, a ne le pri tej, še pri marsikateri njihovi plošči.

Matjaž