Tokratno potovanje nas ne bo peljalo v širne daljave ali skrite kotičke zemeljske oble. Podajamo se namreč v deželo, ki na evropski celini na različnih področjih precej izstopa. Vstopili bomo v mračno kraljestvo skupine, ki domuje v Franciji, Franciji prekletih ali Le France des maudits, kot je tudi naslovljen sedmi celovečerec omenjene skupine, Seth.

Francozi so nekoliko poseben narod, ki slovi po svoji bizarni kulinariki, ljubezni do kakovostnega vina, avantgardni umetnosti in tudi precej svojevrstnemu in prepoznavnemu glasbenemu stilu ekstremnejšega metal žanra. Ne vem, kaj daje to prepoznavno noto francoski black metal šoli, ničkolikokrat sem se to spraševal, ampak odgovora preprosto ne znam izluščiti, saj Francija premore toliko stilsko različnih skupin, naj naštejem morda le Arkhon Infaustus, Anorexio Nervoso in Pensées Nocturnes, ki se pravzaprav v nobeni točki ne skladajo, pa vendar vsi oddajajo tisti »vajb« francoske šole in jih po prvem poslušanju zlahka geografsko uvrstiš. Poleg vsega naštetega pa je splošno znano tudi, da so Francozi strastni romantiki … In kako pri vseh (ne)svetih pridem pri opisovanju black metal plate ravno na romantiko in kakšno zvezo ima ta s skupino Seth? Nič lažjega.

Seth je skupina, ki ustvarja precej bogokleten, melodičen black metal. Če bi na hitro delal grobo primerjavo, bi album La France des maudits mogoče lahko umestil v obdobje med albumi Stormblåst in Enthrone Darkness Triumphant skupine Dimmu Borgir. Tako nekako, za približno predstavo. Gre za odličen epski album vrhunske produkcije in drugi zaporedni celovečerec, ki je bil posnet z že kar četrtim vokalistom skupine, Saint Vincentom. Je zelo poln, premišljen in globok album, ki ga odlikuje glasbena pestrost v smislu dinamične ritmike, bogatosti kitarskih riffov, teatralnih klaviaturskih linij in razgibanega, nikakor pa ne enoličnega vokala. Zvok kitar je sicer nekoliko mehkejši, riffi niso mesarske narave, ampak prevladuje močna melodika, podkrepljena s klaviatursko raznolikostjo, ki izdelek povzdigne in mu daje sijaj. Gonilni stroj skladb je ritem pretežno srednjehitrega do hitrega tempa s številnimi preobrati, ki znajo presenetiti in razbiti tisti trenutek monotonosti, če bi se ta že pojavil.

Album diha in živi, raste, govori svojo zgodbo in skozi osem skladb pelje rdečo nit, ki se je tako dobro oklepa, da ustvari eno popolno, nekaj manj kot 50-minutno celoto. Album se prične s čarovništvom v Parizu (Paris des maléfices), tematika, ki je tako ali drugače prisotna v vseh skladbah te pravljične, sedme kreacije. Besedila, ki so v celoti pisana v francoskem jeziku, so precej močno naperjena proti krščanski religiji ter želji po vstajenju njegove temne, demonske visokosti. Skozi cel album se razvija ambient nekakšnega razočaranega in hkrati jeznega hrepenenja po nedosegljivem, po takšni ali drugačni obliki ljubezni do nekoga ali do nečesa. In v tej točki se pokaže ta zgoraj omenjena romantika oziroma tragiromantika, ki je zagotovo glavno vodilo celotnega izdelka. Kot rečeno, Francozi imajo to romantiko oziroma antiromantiko očitno v genih. Ob poslušanju bo vsak posameznik odprl spominski predalček in skozi glasbo preboleval potlačene pikre spomine, ki jih je pred leti pospravil, a mu kljub temu tarejo duha. V tem oziru album deluje precej terapevtsko.

Kot zanimivost naj omenim tudi izdajo Deluxe Digibox CD omenjenega ploščka, ki vsebuje majhno giljotinico za okrasitev poličke in popestritev medijskega kotička, prav luštna zadeva. Posebnost pa je tudi v dodatni bonus skladbi Initials B.B., ki je priredba Serga Gainsbourga, izdana davnega leta 1968. Priredba je naravnost odlična, tako da je prav škoda, da je ni tudi na redni izdaji.

Za moj okus je album morda nekoliko preveč melodičen, da bi si ga zavrtel vsak dan, se je pa definitivno uvrstil na čakalno vrsto za posebne priložnosti. Sem pa prepričan, da bodo ljubitelji simfoničnega black metala s tem izdelkom še kako zadovoljni.

In naj živi hudič (Et que vive le Diable)!