Američani Seven Seraphim igrajo glasbo, ki je bližje Evropejcem in Japoncem kot njihovim rojakom. Zato ne čudi, da so za izid prvenca podpisali z italijansko založbo. Pri Believe In Angels gre v bistvu za neoklasični metal z vplivi hard rocka.
Že takoj pri instrumentalnem uvodu in prvi pravi skladbi Anastasia je jasno, »koliko je ura«. V ospredje je porinjeno izredno hitro, neoklasično obarvano kitarsko igranje. Kitarist obvlada svoj instrument, je talentiran, ni kaj, a manjka mu inovativnosti. Vse virtuozne solaže smo že slišali, bodisi pri Malmsteenu, Romeu, Tolkkiju in tudi Vaiu. Bolj lastni jaz kaže vokalist, vendar njegova slabost še kako pride do izraza pri visokih tonih, kjer gre bolj za matranje njegovih glasilk in poslušalčevih ušes, kot za kaj drugega. Ena izmed glavnih značilnosti pri kompozicijah so nenadni preskoki iz ultrahitrega preigravanja v mirne hard rockovske pasaže in obratno. Pri teh mirnejših delih nakažejo, da znajo razvijati pesem v pravi smeri, pesem začenja dobivati pravo podobo, a potem se v trenutku, ko prestavijo iz tretje v šesto prestavo, kompozicija prelomi, s čimer pokvarijo celotno predstavo.
V prihodnosti bodo morali več pozornosti posvetiti kompoziciji kot celoti; tako da bo imela rep, trup in glavo. Zaenkrat je preveč poudarka na dokazovanju posameznikov, kako dobro ti obvladajo svoje instrumente. Potencial imajo, a znati ga bodo morali uporabiti.

Matjaž