Ugh, v tem vročem poletju se tako kot brbončicam kako kvalitetno pivo, kupljeno Pr' Debeluh', ušesnim brbončicam res krasno poda kak hladen, vendar ne ledeno mrzel, kot večnost galaksij epski black metal. In ravno to nam v poletnem času v čašo ušes s svojo peto ploščo nalijejo Kanadčani Sig:Ar:Tyr – iz trupa kitarske odličnosti, s kompasom vokalne razločnosti in na pogon raznolikega bobnanja delujoče plovilo, ki našo netelesno bit ponese daleč stran.

Polet se začne z Awaiting the Last Dawn – počasnim epom, ki nam odpira novih obzorij in nas uvodoma s stopnjevanjem napetosti preko igranja kitar in zvokov klaviatur brez strahu ter oklevanja ponese visoko in daleč. Po atmosferičnem uvodu kitare kot s krili močneje zamahnejo z melodijami in razprostrejo meglice ter nas samozavestno ponesejo v neznano. To neznano odkriva suh in razločen grim vokal, kriki, kitarsko soliranje ter jasno slišno bobnanje. Prekrasno in dasiravno (za black metal) počasno doživetje skozi svoj celoten tek ohranja intenzivnost in osvežilnost.

Veliko intenzivnejši začetek Beyond the Stars Unknown, pri katerem se prekrasno prepletata in dopolnjujeta igranje akustičnega in elektrificiranega žičevja, izkušnjo predhodnice s svojim razvojem obogati z dodajanjem intenzivnosti in moči. Ne, pesem zaradi višje intenzivnosti vsega ne omogoča pasivnega lebdenja, marveč od poslušalca (zaradi intenzivnosti bobnanja, tona vokala in atmosfere nasploh) zahteva čuječnost in aktivno možgansko udeležbo, sploh pri ozaveščanju, da so kitare glavna sila pesmi in vodilo celotnega ugodja v doživetjih.

The Blood That Came Before You najlaže opišem kot prvinski izbruh. Zaradi udarnosti igranja bobnov in kitar bi pesem morala dajati podobo marša temačnih sil ledenega zla proti svetlobi krščanstva, vendar do tega zaradi načina petja ne pride, zaradi česar zveni kot pripoved. Odtenki igranja kitar (v kombinaciji s petjem) res postopoma, po nivojih, tankih kot tančica megle, v pesem prinašajo pekoče srbeči občutek grenkobe. In ko se uho ravno privadi in osredotoči sledenju opisanemu dogajanju, se zgodi napad iz zasede! Pesem s strani v sence ušes, v obliki ponavljajočega se refrena naslovne pesmi, butne s kijem besa. In zlo zavre in izbruhne mogočno kot vulkan. Napetost, žalost, bes ob zelo razumljivem grim vokalu – popolno! Ta prvi del pesmi bi lahko obstajal kot samostojna pesem, ampak ni še konec! Nekoliko ponavljajoče se melodije v njenem drugem delu nas iz sporočilne galaksije ponesejo v magistralnost izražanja glasbil, kjer dominirajo kitare. Popolno? Ne, dvakrat popolno in naj zveni še tako bogokletno v black metalu – pesem je hit!

Iz opisane povodnji sporočil nas Citadel of Stars, sestavljen iz pomirjajočih tonov klaviatur in sprehodov po strunah akustične kitare, odnese nekam daleč stran v galaksijo meditativne umirjajoče zbranosti. Skupina pokaže mojstrstvo v rokovanju z orodji ustvarjanja katarze; huh, ušesa zadihajo s polnimi pljuči v atmosferah dark wave elegičnosti.

Ascending the Stellar Throne najnatančneje opišem kot gledališko upodobitev epa v amfiteatru ušesa. Preko dinamičnega igranja kitar in bobnanja začetek pesmi ustvari občutek rastoče napetosti, ki jo »kot povsem naravno« in povezano pretrgajo počasnejše kitarske melodije ter rezi vokala. Tako se razvije ep, v katerem že omenjeno prevladujoče mojstrstvo igranja kitar v prepletanju s filigransko niansirano pretanjenostjo rabe vokala (pozor, govorim o zelo omejenem prostoru manipulacije z vokalom, kakršno dovoljujejo zakoni black metala) ustvari zaplet, razplet ter odločni konec. Z drugimi besedami – pesem omogoča branje, ne le poslušanje!

Pesem z meni usodno in depresivno slutečim, a odličnim naslovom I Sail On, Eternal tudi v resnici sporoča nekakšno zagrenjeno strašljivost – tako skozi šumenje vetra na začetku, ki se razvije v polglasni zadušeni krik, ki požene raztrgana jadra na odprto morje kot tudi skozi najprej počasnejše in nato hitrejše zveneče dele igranja kitar. Ti tako počasni kot hitro močni morski tokovi igranja kitar skupaj z grmenjem bobnov in vršanjem vokala naslikajo napeto zadušljivo strašljivo realnost nekontroliranega premetavanja barke (nemočnosti naše glasbene zavesti) po viharnih morjih black metala.

Who Will Guide Me Now je akustična mojstrovina, v kateri povezovanje igranja akustičnih in električnih nedistorziranih kitar na zvočni podlagi klaviatur prečudovito zvokovno upodobi naslov pesmi. Glasba pusti vprašanje odprto; ušesom in naši zavesti ne poda odgovora.

From the Land of the North je najbolj intenzivno in divje zveneča pesem na plošči. Zaradi ritma in ponavljanja refrenskega dela sem dobil občutek, da so se člani skupine odločili to pesem »narediti« za najbolj prepoznavno pesem plošče. V precejšnji meri so bili pri tem uspešni, saj pesem hitro zleze v ušesa in spomin. Pesem je zelo dobra, saj združuje vso kakovost glasbenega ustvarjanja, kakršno je skupina izkazala pri predhodnicah in se odlično vključuje v celotni koncept plošče, vendar ni »moj hit«.

Where the Sun Never Sets je desetminutna počasna, glasbeno dramatična epska pripoved. Glavno vlogo ustvarjanja občutka dramatičnosti imajo spet kitare in vokal. Ta pripoved oblikuje v grenkobno obtožbo, medtem ko igranje akustične kitare vsemu skupaj doda še močno noto žalobnosti. In ko se zdi, da se pesem že izteka v tišino vetra, iz nič eksplodira krik »I Curse You /…/!« in ep postane popolna blackmetalska kletev, polna gneva in odmevajoča v neskončnost in še tudi potem, ko izstopimo iz sveta plošče. Popoln blackmetalski zaključek odlične black metal plošče!

Ja, tole je super! Popolno pozitivno presenečanje za moja ušesa – glasba, ki se jo hkrati bere, posluša in vidi! Priporočam vsem, ki se želijo ohladiti in osvežiti v po mojem mnenju bolj h galaksijam usmerjenemu (vendar še vedno prvinsko jeznemu) atmosferičnemu black metalu. Poslušanje plošče nas obda kot prijetno morje, le da njenih skrivnosti tokrat ne raziskujemo kot pri potapljanju – iz »ptičje«, marveč bolj gledajoč navzgor, iz »žabje« perspektive. Pohvaliti moram tudi Hammerheart Records, saj so z izdajo te plošče dokazali, da ohranjajo merilo kakovosti izdajanja plošč ekstremnega metala, kakršno so zastavili ob svojih začetnih izdajah skupin, kot sta In the Woods ter Aeternus.