S plasiranjem treh komadov oziroma videospotov Blood Upon the Stage, Beyond the Thunderdome ter One With the Wind so Sintage poskrbeli, da je zame album Unbound Triumph postal eden treh najbolj težko pričakovanih albumov te jeseni. Poslušati brezkompromisni heavy metal z odličnimi kitarskimi dueli, ki se lahko kosajo z zlatimi časi sredine 80-ih, ter prodornim, energičnim, spevnim vokalom, ki je našel dobro ravnovesje med agresivnostjo in spevnostjo, je bil pravi balzam za heavymetalski center mojih bobničev.

Kdo sploh so Sintage? Po poslušanju malce presenetljivo, ker nikakor ne zvenijo kot običajni predstavniki njihovega tevtonskega metala, a kvintet prihaja iz Leipziga. Sintage so torej Nemci, Unbound Triumph pa je njihov drugi po vrsti izdani album. Ugibajoč na prvo žogo bi sicer rekel, da so predstavniki švedske veje novodobnega tradicionalnega heavy metala ali pa da prihajajo onstran luže. Stilsko so že nekakšna mešanica tega, tudi vokalna interpretacija je brez tipične nemške konotacije, ki bi lahko izdala izvor banda.

Prvi stik s celotnim albumom je bil glede na predhodno poznavanje kar presenetljiv. Vsi trije vnaprej izdani singli so razvrščeni v njegovi drugi polovici, oziroma na B-strani LP-jke. Precej neobičajna pozicija za nosilne skladbe albuma, obenem pa je to pomenilo tudi precej dobre obete za A-stran. Pustimo podrobnosti ob strani, mogoče je B-stran vseeno boljša, a tudi prva polovica albuma je prava bomba.

Unbound Triumph odpre surova, brezkompromisna, v rušilnem ritmu odigrana Ramming Speed, ki je narejena po okusu privržencev speed metala. V sredinskem delu ima navdušujoč del kitarskih duelov, večjo vlogo pa ti dueli ter (kitarske) melodije na splošno dobijo v sledeči Cutting the Stars. Igrivost kitarskih solaž in leadov v harmoniji z vokalnimi linijami in ob podpori poudarjenih bas linij naredi komad izredno učinkovit in poslušljiv. Res je, da se Sintage najraje držijo v peti, šesti prestavi, prepričljivi pa znajo biti tudi v umirjenih ritmih, kar dokažejo s (pol)baladno Silent Tears.

Potem pa preostane že omenjena druga polovica albuma. Blood Upon the Stage je udarna, energijsko melodična poslastica in mogoče celo vrhunec albuma, Beyond the Thunderdome pa je, za njihove razmere, bolj mid tempo headbangerska himna. V edini vnaprej neobjavljeni skladbi tega dela, Prisoned by the Dark, prvi del zaznamuje intenzivnost ritem sekcije ter riffov ter spevne vokalne linije, drugi del kitarista obogatita z zanimivimi solo deli in harmonijami. Večjo vlogo te igrajo v zaključni, najbolj dinamični in raznoliki skladbi albuma, One With the Wind.

Sintage je z Unbound Triumph uspelo narediti odličen heavy metal album, kjer tudi oni dokazujejo, da se z združitvijo tradicionalnih prijemov, svežine, »mladostne« energije in zanosa v tej zvrsti da ustvariti še marsikaj izredno zanimivega in odličnega.