Joj, joj, joj... To je neverjetno. V zadnjem času imam spet priložnost opazovati ves blišč in bedo italijanskega power metala. In ker kvalitetnejši predstavniki te zvrsti pri naših zahodnih sosedih trenutno ne izdajajo albumov, od blišča ni niti črke b, medtem ko je beda dvakrat podčrtana in odebeljena. Njen vrh pa predstavlja novi album »neoklasičnih power metalcev« Skylark, zasedbe z bogato diskografijo, delovati pa je začela pred več kot desetimi leti.
Fairytales; le kdo bo poslušal te pravljice? Vokalistka ponekod res poje tako, kot da bi otrokom v mali šoli pripovedovala pravljice oziroma pela pesmice in tudi drugače njen vokal nima v sebi niti trohice rockerskega prizvoka; najbolje bi se obnesla v kakšnem hotelskem pop bandu, kjer bi bila pravzaprav s klaviaturistom odlična kombinacija in bi lahko preigravala tudi svoje »tra la la« vesele otroške melodije s tega albuma. Pesmi so že same po sebi nekaj mimo, mogoče bi omenil osemnajstminutni ep Little Red Riding Hood, ki zveni kot da bi ga sestavljali skupaj iz več različnih, med seboj totalno nepoveznih delov. Poglavje zase pa je skoraj sramotna priredba 80's hita Moonlight Shadow; upam le, da Mike Oldfield nikoli ne bo slišal te verzije. Piko na i celotni podobi albuma pa je postavil producent, ki je poskrbel, da je album še težje prebavljiv. Zvok povprečnega demo posnetka danes je veliko nad tem, kar se sliši na Fairytales. Obup.

Matjaž