Snøgg sem spoznal pred slabima dvema letoma v Velenju. Dvojica si je takrat delila oder še s Kholn in Cvinger. Po takratnem nastopu sem izgubil vsakršno sled za bandom, vse dokler tale EP ni prekrižal moje poti. Torej, trikrat Snøgg (ime banda, EP-ja in komada) za eno pesem, ki vse skupaj meri enako kot nemalo kateri studijski celovečerec, konkretno skorajda pol ure.
Od takratnega kaosa, ki sem ga dojemal med nastopom dvojice iz Velenja, na recenziranem EP-ju ni ostalo tako rekoč niti malo. Izdajo krasi atmosferični black metal prepleten z depresivnimi melodijami in obogaten s številnimi intri oziroma intermezzi in outrom na koncu. Na podlagi slednjih bi lahko band brez težav razdelil EP na več komadov, toda v tem primeru bi izdaja/pesem posledično izgubila skorajda vso svojo epskost. Osebno najbolj všečen mi je osrednji del, kjer se prepletajo monotone kitarske linije z atmosferičnimi klaviaturami, ki so v slogu z omenjenim žanrom potisnjene nekoliko v ozadje, in kjer se vokalno izmenjuje harsh vokal z nežnim moškim zborovskim petjem. Temu delu nato ponovno sledi atmosferika, tokrat futuristično oziroma vesoljsko obarvana, podkrepljena s citiranjem. Slednje je morda vzeto iz kakšnega filma, a ker se povsem zliva s pesmijo, dejansko nisem prepričan, ali gre za avtorski del ali ne. Opisano vzdušje po kakšni minuti in pol preseka surov in direkten kitarski riff, s čimer se vzpostavi nekakšna burzumovska blackmetalska atmosfera, medtem ko vokal spominja na poljske Infernum ali celo morda Graveland.
S tovrstnim opisovanjem bi lahko nadaljeval do konca komada, kar pa se mi ne zdi smiselno in potrebno, saj menim, da sem povedal že dovolj, da ste si lahko ustvarili ustrezno mnenje in sliko. Snøgg globalno gledano ne prinaša dosti novega, toda za slovenski prostor zagotovo pomeni prijetno osvežitev in v depresivnem kotičku všečno dopolnitev. Zato se ne čudite, če vam bo izredno dolg komad med poslušanjem minil izredno hitro.