Vam naslov albuma zveni znano? Čestitke vsem, ki vas to spomni na album, izdan pod enakim naslovom. Drugim en namig. Stardust je izdal band, ki prihaja iz iste doline kot najuspešnejša skakalna družina na svetu. Še ni dovolj? Kaj pa Selška dolina, Železniki …? Še pomnite Obidil ter njihov leta 2008 izdani drugi in hkrati zadnji album? Čeprav obstajajo že skoraj desetletje, bi se glede ne to, da gre za prvenec, reklo, da iz zvezdnega prahu vstaja nova skupina, medtem ko je prva že pred okoli 15 leti ugasnila med zvezdami. Da bi se srečali s tem novim bandom, pa nam tudi ne bi bilo treba iti daleč, prihajajo namreč z nam bližnje Reke.

Speedclaw so torej Hrvati, ki prisegajo na čistokrvni, tradicionalni heavy in njemu bližnji speed metal. Rekel bi, da jih še najbolje opiše termin »naspidiran« heavy metal. Njihove korenine so zaisdrane globoko v »novem valu britanskega heavy metala«. Vokal je surov, rahlo hrapav, melodičen, ima tisti kultni zven NWOBHM. Kitarista uporabljata ogromno duelov, dvojnih kitarskih napadov, ritem je izredno hiter, basovske linije so postavljene zelo v ospredje, so pravi energetski motor komadov in basistova tehnika zelo spominjata na velikega Steva Harrisa. Ob tem je treba poudariti, da je Silvano Čosić basist in vokalist v eni osebi.

Speedclaw je uspelo tradicionalnost zelo dobro prenesti v sedanjost. Tu so z izbiro producenta Olofa Wikstranda zadeli terno; Enforcer so pač tisti, ki zelo dobro vedo, kako to narediti. Tudi sicer Speedclaw stilsko niso daleč od švedskih heavy metal manijakov, še posebej ne od prvenca Into the Night. Stardust je pravi šus od začetka do konca, surova energija, prežeta z dobrim občutkom za melodijo, je vseskozi prisotna, še najbolj pa ta fuzija pride do izraza v komadu Nightwatch, kjer tempo spustijo le za malenkost. Dobre pol ure je za tak album čisto ustrezna dolžina, čisto prava adrenalinska doza, da človeka spravi na višje obrate.

Stardust zelo priporočam vsem, ki prisegate na zvoke Enforcer, Ambush, Sintage, Amethyst in podobnih.