RECENZIJE

23. 9. 2021
Sörceress - The Four Centaurs
samozaložba, 2021

Ja, obstajajo plošče, ki med poslušanjem enostavno zdrvijo mimo tebe. Vendar niso vse slabe. Nekatere imajo enostavno tak tempo oziroma so odigrane tako, da ti odvršijo skozi ušesa tako hitro, da niti ne uspejo možganom poslati kak trajnejši vtis oziroma dražljaj, tudi po drugem ali tretjem poslušanju. Natanko to se mi je pripetilo ob poslušanju druge plošče, naslovljene The Four Centaurs, kolumbijskih Sörceress, ki igrajo s hitrostjo, celo s speedom v metalskem smislu nabit heavy metal.

Plošča se začne obetavno, z Exordiumom – kakovostnim epskim uvodom, ki ga zaznamujeta igranje akustične kitare in gregorijansko zveneči glasovi. Začetek galopa kentavrov naznani histerični pevčev krik, da njih, štirih kentavrov ni strah smrti, še več, celo »nategnili jo bodo od zadaj« (kar že zahteva nivo testosterona, ki presega vse, kar zmorejo iz sebe iztisniti sami Manowar).

Od tu naprej so si pesmi precej podobne. Njihov skupni imenovalec so heavy scream (z nemotečo latinsko izgovorjavo angleščine), dinamičen tempo igranja, dober zvok s kitarskimi akordi, ki hitro zlezejo v ušesa, in tudi akordi, ki zvenijo že čisto preveč staro »maidenovsko«. Skupina se potrudi pokazati svojo tehnično podkovanost tudi s tem, da številne pesmi obogati s poglavjem prikaza hitrega in tehničnega igranja kitar. K vtisu, da pesmi zvenijo hitreje kot so v resnici, najbolj prispeva pevčevo hitro rahlo histerično petje. Kot rečeno, zaradi obče prevladujočega občutka vršanja in galopiranja so mi v spominu ostale le: Paranoiac – pri slednji predvsem krasno dopolnjevanje igranja kitar s pevčevim glasom in samim načinom petja, ki odlično ustvarjajo občutek dramatičnosti ter krasno heavy atmosfero. Pesem ostane v spominu tudi zaradi enakozvočnosti ene od dominantnih kitarskih solaž ter petja – oba imata v pesmi istočasno dominanti vlogi, ki pa sta tako filigransko natančno enakomerno odmerjeni, da nobena ne prevlada. Riding on the Sun ostane v spominu po tem, da takoj ustvari asociacijo na zgodnje glasbeno ustvarjanje Maidenov z Bruceom Dickinsonom – najprej vse skupaj (predvsem igranje kitar) malo spominja na The Trooper in nato še zaradi ritma malo na The Acacia Avenue 22. V osnovi vsa ostala glasbila sledijo igranju lead kitare in njenim mojstrovinam. Kot zadnjo, predvsem zato, ker zveni v pozitivnem smislu bolj powermetalsko veseljaško, zaradi prijetnih melodij in ker sta kitarista v njej ponovno potrdila svojo kitarsko-tehnično podkovanost, omenjam še Far Away. In to je to, vse ostale pesmi so enostavno odvršale mimo.

Plošči je treba priznati, da ji uspe z mogočnimi sunki igranja glasbe poslušalcu odplakniti saje drugih misli iz glave in mu omogočiti sproščanje na način, ki od njega ne zahteva visoke koncentracije pri spremljanju dogajanja v pesmih. Plošča pokaže, da skupina v rokah drži sicer odlična orožja (vokal, tehniko igranja in poznavanje kanonov glasbene zvrsti), vendar jih še ne zna uporabljati tako, kot bi jih morala oziroma kot bi jih lahko … in na to še čakam(o) – z optimizmom.

SORODNE VSEBINE:
ZADNJE OBJAVE
KONCERTI & FESTIVALI
28. 10. 2021
KoD: Smrt, Terminal Disease, Conventus Cerris
Orto Bar, Ljubljana
30. 10. 2021
Cowboys From Hell
Mladinski center Brežice
30. 10. 2021
Decline The Fall, Guattari, Ghost of Veronica
Center mladih Koper
30. 10. 2021
Graveyhard, Terminal Disease
Dvorana Gustaf Pekarna, Maribor
31. 10. 2021
Noč mrtvih: Uporabniki
Mladinski Center Krško
5. 11. 2021
Degress, Anti Slaughter
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana