Po dveh albumih pri španski založbi Arise Records so Steel Attack z albumom številka pet pristali pri Massacre Records. Švedski power metalci so do sedaj posneli kar nekaj zanimivega materiala, ki pa se ne more kosati z najvidnejšimi predstavniki žanra, ki mu pripadajo.
Kar se tega tiče Diabolic Symphony ne bo prinesel nekih drastičnih sprememb, gre pa v tem primeru za enega njihovih najodmevnejših izdelkov, ki ga lahko postavimo ob bok prejšnjemu albumu, Enslaved. Sedaj, tudi po zaslugi produkcije, zvenijo nekoliko trše, skladbe imajo v sebi pravo mero udarnosti, dinamike, dobre melodije, material je dovolj raznovrsten, vsaka skladba stoji sama zase. Pri pisanju se bolj ali manj uspešno izogibajo spuščanju v klišejske power metalske vzorce, skušajo biti čim manj predvidljivi, kar jim v nekaterih skladbah celo dobro uspe. Uspe jim narediti kak prav zanimiv del, naj si gre za melodično vokalno linijo, dinamično kombinacijo riffov, kitarsko solažo, skoraj thrasherski napad, simfonično/neoklasično/progresivno obarvano pasažo in več takih delov je v najboljših skladbah albuma kot Diabolic Symphony, Dead Forever in Show Me The Way. Manjka pa kak pravi power metalski hit ali dva, s čimer bi lahko vzbudili zanimanje širšega kroga ljudi. Zaenkrat ostajajo nekje v (zlati) sredini švedskega power metala.

Matjaž