S skupino in njenim delom sem se ob poslušanju pričujočega EP-ja srečal prvič. V srži gre za surov, precej hiter in kot iz globin ječ odmevajoč black metal, pri katerem je ravno koncept rabe (in igranja) z odmevanjem zvoka tisto, kar daje igranju glasbil in petju dodano vrednost. Tam, kjer odmev pogoltne mrak tišine, ostane v glasbi okus poslušanja prvih stvaritev drugega vala (norveškega) black metala, s katerimi je slednji metalsko srenjo opozoril nase. Tu zastonj pričakujete razumljiv grim vokal, saj ta na EP-ju nima vloge petja, marveč (povsem enako kot glasbila) medija ustvarjanja atmosfere. Ne gre za black metal, ki bi zahteval in omogočal razumevanje in razmišljanje; na EP-ju boste slišali tisti tip blacka, ki zahteva, da se mu (kot hudiču) predate in prepustite, da bi lahko v njem uživali.

Pesmi so označene zgolj z rimskimi številkami kot celice v ječi ali (nepomembne) jame v jamskem sistemu. Že poskušanje prvih trgajočih se in zamazanih zvokov klaviatur prve pesmi (I.) od nas zahteva preobrazbo v netopirja, ki na tokovih in sapah mraka s pomočjo eholokacije (tj. glasbe) leta in jadra po ponekod zatohlih in drugod z zmrzaljo načetih prostranostih popolne teme dvoran temnic ali podzemnih jam. Po prvih zvokih klaviatur skozi temo bliskne igranje kitar, bobnov in prične stružiti grim vokal. Naša krila – kitare in bobni  – nas v hitrih delih sunkovito ter v bolj klaviatursko atmosferičnih delih ponesejo skozi nepredirni mrak. Grim vokal je naše sredstvo za eholociranje. Čeprav je na prvi pogled skozi atmosfero videti, da je povsod neprodorna črnina, nas glasba vodi skozi mozaično zgradbo odtenkov mrzle, zlohotne, vendar mogočne popolne teme. Dark wavovski klaviaturski zaključek pesmi nas pusti v stanju lebdenja pred naslednjim spustom k mrzlemu ter vlažnemu hladu nevidnih tal. Vendar nas polet ne zanese tjakaj. Zapustili smo podzemni svet teme in švistnili v večno temo vesolja.

Hladni zračni tokovi, ki vejejo skozi ječe, nas v pesmi II. skozi hitro »šibanje« kitar sunejo v navpični let navzgor, iz ječ v nevidni kozmos neskončnosti mraka. Kozmosu prostor v ušesih odprejo čudni, ponekod psihedelični in drugod industrializirano sintetizirani zvoki klaviatur, medtem ko dimenzijo njegove brezkončnosti ustvari igranje kitar. Tako pesem upodobi dinamiko brezkončnega kozmičnega kaosa in mi smo zraven … Res prelepo.

V pesmi III. preko industrializiranega darkwave uvoda zaplujemo po vesolju v novo, spet drugačno galaksijo mraka. Predvsem igranje klaviatur na mračni podlagi kitar ustvari v vsej tej brezmejnosti mračne neskončnosti občutek naše breztežnosti, če že ne celo breztelesnosti … Postanemo dimenzija potujočega zvoka.

Pesem IV. nas odnese v neko daljno galaksijo, saj igranje kitar in bobnov na začetku zveni zadušeno, kakor bi prihajalo od zelo daleč. Občutek take zavesti ostane tudi, ko se zvok približa in glasba ter vokal postaneta krasna mešanica čudnega blackmetalskega kaosa, v katerem prelepo udarjajo eden ob drugega bobni, kitare, klaviature in sekvence industriala. V slednjih se kaos za nekaj trenutkov najprej postavi v preglednejši kozmični red in nato spet izbruhne v vsej mogočnosti nepredvidljivosti. Popolna odličnost, saj pesem ustvarja vtis, da s sluhom spremljam izbruh kozmičnega vulkana ali eksplozijo zvezde.

Meni najljubša je pesem številka V., v kateri nas spet nekoliko laže, čeprav skozi umazano in že skoraj distorzirano zveneče zvoke klaviatur, ponese v nadaljevanje opazovanja blackmetalskega kozmičnega mračnega brezkonca. V primerjavi s predhodnicami zveni udarneje in mogočneje blackmetalsko. V njej je mogoče na enem mestu ogledati si, se dotakniti in začutiti vso tisto magičnost, širino in z energijo nabito jezo ter srd (ki v potovanju skozi neskončnosti prostora ne izgubljata moči in barve), ki jo širini metala daje black metal. Eksperimentiranje z industrial sampli in klaviaturskimi atmosferami doda takemu doživljanju ekstra podlago za uživanje in širino. Vokal zveni bliže in razločneje in zaradi tega še bolj zlo – torej odlično.

In kar prezgodaj se EP zaključi s pesmijo VI., ki je v bistvu nekakšen sintetiziran industrializiran dark wave. Kot taka daje občutek, da nas je glasba ponesla tako daleč v temino vesolja, da smo se znašli zunaj dosega black metala in v zvezi s katero ostajajo le nedorečene domneve … In to je to – popoln zaključek potovanja v brezkončni prostor black metala, kamor blackmetalsko uho še ni stopilo in o katerem obstajajo samo teorije.

Malenkost manj kot pol ure atmosferičnega, surovega ter mestoma sintetiziranega in industrializiranega black metala, kolikor traja EP, daje vtis, da smo poslušali celo ploščo. Vendar niti slučajno ne zaradi (pre)dolgosti ali napornosti, ne, marveč zaradi povednosti … V kratkem času povedati veliko in bistveno je pohvale vredna vrlina. Ja, ponekod je mogoče začutiti noto mrzle melodične mizantropije Limbonic Art – ampak to je čisto super. Stellar Forest, s polno svetlobno hitrostjo teme naprej!