RECENZIJE

21. 9. 2012
Steve Harris - British Lion
EMI, 2012

Steve Harris je brez dvoma eden izmed najpomembnejših akterjev metal glasbe. Kadarkoli. Steve in njegova kreacija v obliki železne device, Iron Maiden, je vplivala na milijone in milijone življenj ljudi, vplivala na tisoče glasbenikov in metalu vdihnila sveži dih, ko ga je ta ob eksploziji punka najbolj potreboval. Steve Harris se za razliko od vseh ostalih članov Iron Maiden (razen Davea Murrayja) nikoli ni udejstvoval v takšnih ali drugačnih projektih, leto 2012 pa je očitno zares posebno. Steve Harris je izdal solo ploščo. Kdo bi si mislil, kajne?
Najprej je treba poudariti, da to pravzaprav ni solo plošča. Presenečeni? Razlog za veliko natiskano ime prej omenjenega je enostavno prodaja. Steve Harris ni prispeval večine glasbe in besedil, kot bi se za solo ploščo spodobilo, temveč le določene manjše odseke komadov, ideje v aranžmajih, kakšno vrstico besedil itd. Band temelji na skupini iz začetka devetdesetih, imenovani … hja, British Lion. Steve Harris jih je podpiral in menedžeriral v letih, ko je začel delati z Dirty Deeds. Oba banda sta bolj ali manj potonila, Steve pa je ostal v stiku s kitaristom, Grahamom Leslijem, ki je Stevu pred časom prinesel posnetke glasbe, ki jo je delal v zadnjih mesecih. Stevu je bila stvar všeč in je postala Steve Harris solo plošča, uredil je založbo in album tudi produciral.
Glasba kot taka je mešanica veliko angleških bandov iz sedemdesetih, refren ali dva potegneta na Iron Maiden, ker sta izpeljana iz klasične »e-c-a-d« kombinacije akordov, nekaj dvoglasij potegne na dva, tri komade s Piece Of Mind. Škoda, da elementov ni več. Steve Harris bas zvok in linije seveda ostajajo in so prav takšne, kot bi jih metalec pričakoval: odigrane na Iron Maiden način kar se napada tiče, sicer v čisto drugačnem kontekstu, v netipičnem Maiden okolju, kar se tiče sprehajanja po vratu kitare oziroma basa (razen v prej opisanih »maiden element« komadih). Sredi komada Judas clean del spomni na srednji del Death instrumentala Voice Of The Soul, veliko je UFO/The Who delov, aranžersko komadi spominjajo na najboljše čase dotičnih, a vendar: le spominjajo. Preidimo na točko, ki uniči celotno ploščo. Vokal. Definitivno najslabša poteza. Vokalno izražanje je na ravni Lauren Harris, povsem brez karakterja, brez edinstvenosti, brez barve in brez moči ... hja, moči. Metal vokali morajo imeti moč, preko katere se, v njenih različnih izražanjih (tudi nizkotonski, celo tihi vokali so lahko izraženi močno), besedilo pokaže v veličini, ki mu je namenjena. To se tu ne zgodi, zato tudi besedila kot taka izgubijo na vrednosti. Produkcija je sicer optimalna, naravna, logično. Steve ne prenaša elektronskih nasnemavanj in pretiravanja. Objektivno povprečen album, vreden poslušanja zavoljo, izključno in samo Stevea Harrisa. Zakaj? Tako pač je.

SORODNE VSEBINE:
KONCERTI & FESTIVALI
21. 6. 2024
Tolminator Warmup Show: Brujeria, Smedja in Smetke
Menza pri Koritu, Ljubljana
21. 6. 2024
Heretic Feast 2024
Boogaloo, Zagreb, Hrvaška
21. 6. 2024
Phantasmagoria ('88 - '90 Set + Best Of)
DVA OSAM, Zagreb, Hrvaška
23. 6. 2024
AC/DC
Ernst-Happel-Stadion, Dunaj, Avstrija
25. 6. 2024
Tolminator Warmup: Vader, Biocancer, Warside
TrainStation SubArt, Kranj
26. 6. 2024
AC/DC
Ernst-Happel-Stadion, Dunaj, Avstrija