Suldusk so mi do poslušanja Anthesis predstavljali popolno neznanko. Še več, če gre verjeti Metalskim arhivom, tudi slednjim skupina predstavlja popolno neznanko. Tako sem z drugih koncev in krajev spleta izbrskal, da naj bi šlo za skupino iz Avstralije, ki je pred to leta 2019 izdala še eno ploščo – Lunar Falls.

Plošča me je že ob prvem poslušanju toliko pritegnila, da sem ji moral posvetiti dodatno pozornost in z njo odpotovati. In potovanje predstavlja tudi najustreznejši izraz, s katerim jo kot celoto lahko opišem – torej nekaj časa jadranje in nekaj časa plavanje oziroma drsenje po naravnih tokovih (ter njihovem prelivanju) različnih bolj underground podzvrsti metala, kot so black, folk, doom in gothic metal. Glasba pri tem povsem na naraven način – torej mojstrsko – prepleta in povezuje vse njihove glavne atribute oziroma glavne značilnosti.

Na pot nas z ženskimi glasovi in mistično atmosferičnimi zvoki klaviatur, kakršne bi lahko uporabili kot filmsko glasbo v nadaljevanki Vikingi, pokliče intro Astraeus. Klic je globok in mamljiv.

Potem se kot strela z jasnega, z blackersko hitrim igranjem kitar in bobnov ob jokajoče zvenečem ženskem vokalu, v naš krhki brod zažene Verdalet. Pošteno blackersko neurje, v katerem se izmenjuje že omenjeni jokajoči ženski vokal z ženskim grim krikom, nas kot nevihta ponese daleč stran in izpusti nekje v neznanih vodah. Tu me odličnost pesmi »kupi« še enkrat, saj občutek puščobnosti v neznanem upodobita gotsko/doomersko zveneče igranje godal in žensko petje. Odlično! Kitare in bobni, združeni z odmevajočim grim ženskim glasom k vsemu temu dodajo atmosfero blackerske strašljivosti. Ja, pesem sestavlja veliko različnih delov, ki zelo lepo sodijo skupaj in v celoti ohranijo bistvo pesmi – nevihte, ki nas ponese daleč stran.

Ob zvokih ptičjega petja in monotonega igranja klaviatur pristanemo na neznanem kopnem s Crowns of Esper. Večglasno žensko petje ob igranju akustične kitare deluje prelestno elegično. Torej nas je njena predhodnica odnesla v naš notranji svet soočanja z lastnimi občutki, med katerimi prevladujejo odtenki žalosti. Slovo od svojega dosedanjega sebe, ker od tu naprej ne bo nič več, kot je bilo? Mogoče, ampak v vsakem primeru atmosferično in prelepo doživeto zaigrano. Pot je pot, tako zunaj sebe kot po sebi. Zvok petja siren (ženski vokal) nas v Crystalline spet odnese med mogočne valove atmosferičnega blackmetalskega igranja kitar. Spet se znajdemo v neznanem, obdani z glasovi ženskega petja, in prav tu se med igranjem kitar ter bobnov najlepše pokaže vsa mogočnost, surovost  in lepota glasu ženske v black metalu. Je že tako, da ženski glas, pa naj bo čist ali grim, tudi v black metalu moške omreži in zapelje (no, ampak ne nujno v pogubo).

Sphaera je večjem delu pesmi najlažje opisati kot počasi zvijajoči se mirno zasanjani prijetni vodni tok, ki tokrat več ne nosi našega krhkega čolniča, marveč kar našo (ne)telesnost. Pesem namreč uspe ustvariti vtis, da nas kitarske melodije in vokali obdajajo krog in krog. Znova so različni odtenki in načini rabe ženskih vokalov največji presežek v pesmi, katere (glasbeno-vodni) tok v zadnji tretjini že toliko pridobi na moči in intenzivnosti, da od na vodi lebdečega (ne)telesa poslušalca oziroma poslušalke zahteva več pozornosti in budnosti. Na moč prijetno in zanimivo.

Anthesis odlično upodobi neprevedljivost vodnih tokov, ki nas nosijo, saj deloma še mirna in zasanjana zaradi uporabe godal in mirnega ženskega petja nenadoma podivja v vsej pristnosti surovega blackmetalskega glasbenega neurja kitar, bobnanja in grim vokalov. Nastopi kot pretres na pravi točki in poslušalca oziroma poslušalko iztrga iz varljive zaščite plašča atmosferične zasanjanosti.

Mythical Creatures z igranjem godal in nedistorziranih glasbil ter ženskim večglasnim petjem s čistimi glasovi sodi v skupino mračneje folk-pogansko mistično atmosferično zvenečih iniciacij v potopitev v svet sanj, v katerem se srečuje bogove in druga nadnaravna bitja.

Leven predstavlja prikaz kompozicijsko sporočilne odličnosti. Če nas igranje akustičnih kitar ter nežnejše petje s čistim vokalom na začetku znova obda z občutkom mirnega lebdenja po prijetnem morskem toku, vključitev distorzije tak občutek prelije v občutek napetosti in pristne doomovske žalobnosti ob ozaveščenju, kako daleč stran od domačih, znanih nam prostorov so nas odnesli tokovi. A brez skrbi, ni še konec, saj petje ženskih različnih glasov v končnem delu ob zvokih godal in akustične kitare prav mojstrsko ustvari občutek tolažbe.

A Luminous End (feat. Raphael Weinroth – Browne) nas za konec še enkrat pošteno premeče iz mirnega lebdenja v kot medsebojno neusmiljeno butanje valov ob stiku različnih morskih tokov (kakršna bi v konkretnem primeru lahko bila atmosferično ambientalna doomovska zasanjanost in pristna sila surovega black metala. Medsebojno soočenje tokov je pristno in čustveno močno intenzivno (tudi zaradi mojstrskega igranja godal). Pesem se izteče z zvoki glasov otrok in akustičnih glasbil – hm, hm – in je edina pesem, ki v svoji sporočilnosti deluje malenkost nedokončana.

Torej, gre za prijetno glasbeno presenečenje in strokovno-mojstrsko izpeljano fuzijo stilov. Izlet v novo znotraj priznanih metal podzvrsti. Tole bi v živo lahko poslušal miže sede v manjši dvorani kakšnega gledališča oziroma kina (Šiška?). Priporočam kot medij, s katerim si lahko pričarate zanimivo potovanje – (če)tudi še vedno sedite v pisarni ali sta kako drugače v službi. Osvežilno, kredibilno in zanimivo.