Sur Austru je romunska entiteta, ki je leta 2018 vstala iz pepela nekdanjih Negura Bunget in nadaljuje poslanstvo skozi glasbo predstaviti ter ponesti romunsko mitologijo in ljudska izročila širom sveta. Kot pravilno sklepate, se bom tokrat torej posvetil folk metalu, natančneje atmosferičnemu folk/black metalu.

Skupina je dobra tri leta po izdaji zadnjega albuma postregla s tretjim celovečercem, imenovanim Datura Străhiarelor, kar v prevodu pomeni dar strašil. Gre za konceptualni izdelek, ki govori fiktivno zgodbo o apokalipsi, sproženi s strani mitoloških bitij. Ta bitja oziroma pošasti prestopijo bariero med fantazijskim in realnim svetom s ciljem uničiti človeštvo. Zgodba, ki skoraj kliče po filmski realizaciji, in odkrito bi ta album predstavljal odlično glasbeno podlago takšnega filma. Kako pa torej ta tretji izdelek iz hiše Sur Austru zveni?

Sam nisem najbolj zagret za folk metal, sploh kadar gre za tistega veseljaškega, z veselimi piščalmi, poskočnega ritma in opevanja pijančevanja na veselicah ter pretepanja. Če vsaj delno poznamo glasbo bivših Negura Bunget, potem skoraj zagotovo vemo, da nas takšna polomija na plošči Sur Austru ne bo pričakala. Ravno obratno, gre za zelo temačno, epsko in kompleksno kreacijo, ki z vsakim naslednjim predvajanjem odkrije kakšen prej preslišan detajl in leze čedalje bolj pod kožo. Glasba je spoj kombinacij različnih elementov, tehnik in glasbil, ki so medsebojno prepredeni s kirurško natančnostjo in tako tvorijo eno gurmansko celoto.

Če bi album popredalčkal kar v folk/black metal, bi skupini naredil krivico, saj njihova glasba premore toliko več. Tukaj prevladuje folklorna stran, pospremljena s kompleksnimi progresivnimi kitarskimi elementi še iz šole starega rocka, vključno s temu primernimi čustvenimi solažami in nepredvidljivimi ritmičnimi obrati. Z black metalom kot takim prav veliko skupnega ta glasba nima, seveda vsebuje elemente te zvrsti, a so podprti z mnogimi stebri drugih šol. Kar pa ne pomeni, da je izdelek slab, ravno obratno, saj posledično nudi nekaj, kar ne zveni že prevečkrat slišano, ampak prinaša nekaj novega.

Album, zgrajen iz devetih skladb, ponuja skoraj 55-minutno potovanje skozi romunsko mitologijo in tukaj bi bilo poznavanje romunskega jezika več kot dobrodošlo, saj so vsa besedila v romunščini in verjamem, da bi bila percepcija dosti boljša, če bi dejansko vedel, o čem je pravzaprav govora. Skladbe niso grajene po recepturi prodajnih hitov in zabetoniranih struktur, skladbe svobodno živijo in razvijajo zgodbo, pojmi, kot sta refren in kitica, tukaj kot taki ne obstajajo. Atmosfera oziroma vzdušje, ki ga skladbe ustvarjajo, vseskozi niha, od veselega do temačnega, od umirjenega do agresivnega in brezupnega, skratka deluje precej teatralno. Za razliko od predhodnikov tukaj nobena skladba ne preseže dolžine desetih minut.

Če v neko jed vsujemo vse začimbe, ki nam pridejo pod roko in niti ne gledamo na razmerja, bomo to jed v 90 odstotkih pokvarili oziroma ji povzročili čuden priokus, ki ni za nikamor. Kljub spajanju tako različnih in tolikšnih elementov so Sur Austru s tem izdelkom padli v tistih preostalih deset odstotkov, ki kreacijo izboljša. Zaradi kompleksnosti bo album sicer zahteval mogoče nekaj več časa za razumevanje, a vsekakor je vreden tega časa. Razmerja vseh elementov so v perfektnih proporcijah in medsebojni harmoniji, tako da izdelek ne deluje prenasičeno. Piko na »i« pa doda še dobra produkcija, tako da lahko za ta album brez slabe vesti rečem le: »Kapo dol«.