Nuclear Blast me zna včasih prav presenetiti s skupinami, ki so pri založbi izdale šele prvenec. Vsekakor mora biti skupina zelo inovativna, še posebej, če v skladbah nima frulic in harmonik ter da besedila niso povezana z alkoholom in plesom. Sylosis so druga skrajnost. Verjetno vam že imidž pove vse: kratka čupica, skejterske superge, široke kratke hlače in zguljena majica Death. Verjetno ste že ob omembi kratke čupice pomislili: "Pa ne še ena metalcore grupa!"
Sylosis so se z dvema EP-jema prej izkazali kot obetavna skupina, zato so ravno pravi čas posneli album, ki zna imeti veliki potencial. Uvrstitev skupine med metalcore skupine ne bi bila ravno točna. Seveda imajo tudi elemente te smeri, a vendar se iščejo nekje v modernem thrashu, kjer je pač poleg hitrega riffanja poudarjena melodika. Samo kje so pa breakdowni? To danes res zveni kul. No, tega je v slabi uri bolj malo, če pa že so, so dokaj nenavadni za poznavalca metalcora. Kar pritegne k poslušanju, je dinamika, ki se kaže pri vsakem inštrumentu, le vokal bi lahko bil osredotočen na kričanje, ne pa da se vključuje tudi emocionalni čisti vokal. Proti drugemu se sploh ne morem pritoževati. Imamo veliko thrashersko obarvanih riffov z veliko dvoglasji, ogromno solaž, triol, rušilnih bobnov, hitrih pedalov itd. Če izpustim tiste čiste vokale, je album več kot dober, ne glede katero skladbo si izberete. Malce klišejska so besedila, ki ne poudarjajo več smrti, vojn in sovraštva, temveč so osredotočena na bolj ekološke teme, kar bi raje prepustil Gojiri, ki to res obvladajo. Ampak če že človek pogleda ali prebere Al Gorovo Neprijetno resnico, lahko tudi kaj napiše o tem.
Conclusion Of An Age pride do pravega izraza le še z eno stvarjo, in sicer lepo spolirano produkcijo. Le kako bi jih gledali, če bi zveneli bolj "umazano"? Z manjšimi napakami so Sylosis pokazali, da znajo ustvarjati ušesom prijetno glasbo. Upam, da se bodo tega še dolgo držali.

Primož