Göteborg brez dvoma velja za švedsko metal prestolnico in čeprav iz tega mesta prihajajo tudi Hammerfall, je nesojena prestolnica švedskega power metala manjše mesto v osrčju Švedske. Bolnnäs je metal svetu dal dva fenomenalna banda, (Morgana) Lefay in Tad Morose, ki pa jima lahko zaenkrat žal pripišemo le oznako kultna. Več možnosti, da iz kultnih preidejo tudi med širše sprejete, imajo trenutno Tad Morose, ki po prihodu vokalista Urbana Breeda izdajajo same »killer« albume.
Prav neverjetno je, kako se iz albuma v album še izboljšujejo in (po mojem mnenju) so svoj vrh dosegli prav z zadnjim, Modus Vivendi. Oznaka power metal band pri Tad Morose (njihovi začetki so bili bolj doom) ne pomeni, da bi jih metali v isti koš kot veliko večino današnjih bandov te zvrsti. Tad Morose so moderna različica power metala osemdesetih, torej zgodnjih Savatage, Sanctuary, seveda tudi Morgana Lefay, oziroma neke vrste most med temi in najboljšimi evropskimi power metal bandi tega trenutka, na primer vse bolj »vročimi« Brainstorm. Pri tem pa so ohranili zelo svojo podobo, za katero je zaslužen tudi izreden, močan Urbanov vokal. Pesmi se kar tepejo, katera bo boljša, vse po vrsti odlikuje velika intenzivnost, moč, ostro žaganje, v kar perfektno vključujejo kitarske melodije (v nekaterih komadih rahlo orientalsko obarvane) in mogočne, super refrene. Še pri thrashersko obarvanem, njihovem najtršem komadu do sedaj, Mother Shipton's Words jim je to odlično uspelo. Tempo v glavnem niha med hitrim in udarnejše srednjim, nekoliko so ga spustili pri polbaladni Cyberdome, zaključni When The Spirit Rules The World in temačnejši, doomersko orientirani Life In A Lonely Grave.
Tad Morose po kvaliteti sodijo v sam vrh power/heavy metal bandov. Toplo pa jih priporočam vsem fanom zgoraj omenjenih bandov.

Matjaž