Za časa prepevanja pri Nightwish je Tarja pogosto omenjala ambicije o operni karieri, a kaj takega bi bilo takoj po odhodu od mega popularnih Fincev iluzorno pričakovati. O njeni strokovni usposobljenosti in kvalitetah za resnejše nastopanje na opernih odrih bi vedeli več povedati za to kompetentni strokovnjaki, njen komercialni potencial pa je bil zaenkrat še premočan in ime prevroče, da se tega ne bi izkoristilo še v okviru njene sedanje glasbene podobe.
S solo prvencem se je bilo v prvi vrsti potrebno približati njenim poslušalcem pri Nightwish, seveda album čisto v tem stilu brez Tuomasa Holopainena ni mogoč, kakšne cenene kopije pa si s svojo ekipo tudi ni smela privoščiti. My Winter Storm tako poleg Tarjinega vokala vsebuje delček Nightwish pridiha, a vse skupaj je zastavljeno bolj minimalistično in je orientirano precej bolj proti radijsko prijaznim zvokom. Na albumu zelo prevladujejo mirnejše, baladne skladbe, kjer je narava kompozicij čisto podvržena Tarjinevem vokalu. Ne premočni orkestralni vložki prinesejo v atmosfero nekaj več pompoznosti, v osnovi pa atmosfero obvladuje tipična finska melanholija. Občasno je v skladbe dodane nekaj ostrine, a s produkcijo je poskrbljeno, da kitare in bobni albuma nikoli ne obarvajo preveč metalsko. Balade so Tarji pisane na kožo, a Nightwish imajo na svoji grbi dosti boljših in ob toliko povprečno izvedenih mirnih skladbicah album kot celota izpade precej zdolgočasen.
S tako usmeritvijo ni nič narobe in je tudi v okviru pričakovanj, a drugih kot oboževalcev baladnih zvokov in Tarjinevega vokala se My Winter Storm ne bo dotaknil. Nerazumljiva pa je izbira priredbe Alice Cooper hita Poison, ki se ne vklaplja v zastavljeni koncept, izvedba pa je naravnost obupna. Ali je bilo tega res treba?

Matjaž