Na Orden Ogan sem prvič naletel pred nekaj več kot petnajstimi leti, ko so bili na kompilaciji mladih, obetavnih nemških bandov zastopani s skladbo To New Shores of Sadness. Nemški mediji so že takrat na njih gledali kot naslednike epskih power metal junakov Blind Guardian. Na prvencu je bilo zelo čutiti vplive Hansija in kolegov, sedem albumov kasneje pa se je v taboru Orden Ogan marsikaj zgodilo in tudi spremenilo. Orden Ogan so postali eden največjih power metal bandov generacije, ki je z ustvarjanjem začela v tem tisočletju in naredila power metal spet velikega. Ne dosegajo popularnosti in veličine Sabaton ter Powerwolf, so pa verjetno že prvi v vrsti za tema dvema neverjetno priljubljenima skupinama.

Skozi albume je zasedbi uspelo razviti lastno, prepoznavno podobo, ki temelji na močnih, epsko obarvanih melodijah, temačno poudarjeni atmosferi in moderni produkciji. Slednje je ob vse večji veljavi (simfonične) pompoznosti poskrbelo, da so se folk elementi iz začetka kariere vse bolj umikali v ozadje in izginjali iz njihove glasbe. Kar so razvijali skozi celotno kariero, pričakovano nadaljujejo tudi na najnovejši stvaritvi The Order of Fear, ki v bistvu tudi pomeni Orden Ogan.

Album odpre najudarnejši, izredno hiter Kings of the Underworld. S tem seveda ničesar ne naredijo narobe, čisti »šus« na začetku power metal albuma je vedno dobrodošel. Že tu je očitno, da band ni spreminjal svoje »zmagovite vokalne formule« v obliki močnih, melodičnih refrenov s pompozno zborovsko podporo in spevnimi večglasnimi napevi. V nadaljevanju malo spustijo tempo in udarijo s celo plejado powermetalskih hitov. Za tri od teh so že pred izdajo posneli videospote (The Order of Fear, Moon Fire, Conquest), brez problema pa bi katerega koli od teh zamenjali z Blind Man, Prince of Sorrow in Dread Lord. Izmed teh skladb stilsko nekoliko izstopa Conquest, ki bi glede na melodije, vzklike in ritem lahko bila himna neukrotljivih morjeplovcev, a besedilno pač ne sodi tja in je posledično ne gre uvrščati med piratske himne. Močan niz melodike, moči in pompoznosti prekine balada My Worst Enemy, kjer Seeb prepeva, kako je od nekdaj bil sam svoj največji sovražnik. Mirna, čustvena skladba izpade kot nekakšen blažilec med močjo, udarnostjo prvega dela in kompleksnejšo, epsko pompoznostjo zaključnega dela albuma. Marsikdo se je tudi že srečal z občutkom, kako je sam sebi biti največji sovražnik, tako da se ne bo težko najti v tej pesmi.

Obrat, ki ga naredijo z balado, pozitivno vpliva na celotno podobo albuma. Brez tega bi izpadel le preveč enoličen. Odlična epa Anthem to the Darkside in The Long Darkness tako pokažeta, česa vse so s kompozicijskega vidika sposobni Orden Ogan. Anthem to the Darkside je izredno intenziven, energijsko nabit in tu se glasbeno približajo, kar so Blind Guardian počeli v prvi polovici devetdesetih. Pri The Long Darkness pa bolj stavijo na prepletanje (temačnih) atmosfer, veliko več je vokalnih delov, z mirnejšim začetnim delom in več dinamike ter dramatike v nadaljevanju ter zaključku. Med obema epoma je enominutni nagovor The Journey Thus Far, ki opiše dosedanjo »epopejo« Alistair Vala, osrednjega lika Orden Ogan, ki je nepogrešljiv tudi na aktualnem, enem najbolj vznemirljivih popotovanj do sedaj.