Threshold so svojevrsten fenomen med progresivnimi metal bandi. Potiho, korak za korakom, brez vsakršnega pompa se prebijajo v ospredje. Pri njih nikoli ne boste našli virtuoznih vložkov posameznikov, skupina vedno deluje po principu »vsi za enega, eden za vse«. Medsebojna harmonija, usklajenost med vsemi člani je bila vedno nekaj posebnega, na novem albumu pa se zdi, da ta deluje še močneje kot kdajkoli prej, čeprav se zdi, da je solo kitarskih vložkov nekoliko več kot na prejšnjih albumih.
Subsurface je album, ki ti takoj zleze pod kožo, čeprav imajo pesmi v celoti nekoliko kompleksnejše strukture kot na Critical Mass. Kombinacija preprostejših, udarnih kitarskih riffov, nadgrajenih z odličnimi solažami, fantastičnih melodij, refrenov, edinstvenega, prijaznega vokala pri njih še nikoli ni bila tako učinkovita kot tokrat; skladbi Mission Profile in Opium predstavljata sam vrh dosedanjega ustvarjanja britanskih progresivcev. Klaviature se z občasnimi modernejšimi, elektronskimi zvoki, na zelo prefinjen način vključujejo v unikatno kitarsko delo, ritem sekcija tudi ne izvaja nikakršnih bravur, a je zelo učinkovita. Pri Threshold je vse na svojem mestu, niti en ton ali riff ni odveč. Najbolje pri vsem tem pa je, da gredo čisto svojo pot in se ne zgledujejo po kakšnem izmed prog rock/metal gigantov iz preteklosti. Ob tem pa vsak album stoji sam zase, kljub čisto svojemu stilu se ne ponavljajo. Tudi Hypothetical ni imel toliko odličnih skladb in ni zvenel tako superiorno, kot Subsurface. Ali lahko to še izboljšajo?

Matjaž