Po zelo plodnih začetnih letih delovanja so Thyrfing konec predprejšnjega desetletja ustavili konje in nam v 13 letih po albumu Hels vite iz leta 2008 ponudili vsega skupaj samo dva albuma, in sicer leta 2013 De Ödeslösa in letošnji Vanagandr. Kadrovske menjave, o katerih je pisala Aleksandra v svoji recenziji, so se ustavile, oziroma zasedba se je ustalila, saj se je njen najmlajši član, in sicer bobnar Dennis Ekdahl, zasedbi pridružil leta 2012, in tako bil prisoten že tudi na predhodniku, ki mu je skupen tudi povzemajoč pogled nazaj s hkratnim strmenjem v prihodnost.

Če se tokrat osredotočim na komade, s katerimi je zasedba napovedovala album, bo hitro orisana slika, ki jo Švedi sicer rišejo malo manj kot 50 minut z albumom Vanagandr. Ti komadi so Döp dem i eld, Jordafärd in Järnhand, ki pa si na albumu ne sledijo v tem oziroma enakem vrstnem redu, kot je band z njimi napovedoval plošček.
 

Zaradi svoje pompoznosti in energičnosti je Döp dem i eld logična izbira za uvodni komad albuma. Toda v slogu epičnega pagan ali viking metala, ki je značilen za zasedbo, to seveda še ni vse. Pomembno vlogo igrajo ponovno klaviature, ki pa ne proizvajajo nekega veselega ali poskočnega vzdušja, temveč odprejo vrata v mračen svet vikinških bojev in osvajalskih pohodov.
 

Järnhand je sicer single, ki je bil izdan kot zadnji od omenjenih treh, a zaseda na albumu osrednje mesto. Gre za komad z dokaj rockovskim uvodom, ki se hitro prelevi v mračen black metal komad z godali v ozadju. V primerjavi z uvodnim se tukaj melodika umakne bolj neposrednemu pristopu, čeprav tudi ne povsem, kajti vmesna kitarska solaža je hkrati lepa kot tudi grda.
 

Najmračnejši, najbolj težek in zaradi tega tudi meni najljubši pa je zaključni Jordafärd. Ta se sploh ne pretvarja ali išče nekih lepih okoliščin, temveč od vsega začetka s počasno, a nalezljivo melodijo pelje poslušalca skozi mračno deželo Vanagandr, se ritemsko ponavlja in doseže vrhunec z opernim ženskim petjem proti koncu komada.

Takšnih in podobnih elementov, s katerimi gradi švedski kvintet atmosfero svojega albuma, je dosti, najbolj pa seveda izstopajo že omenjene klaviature, godala in skupinsko petje, medtem ko poskrbita za nemalo presenečenje piščal in tudi že omenjeno operno petje. Mid tempo epskost torej, na katero se je splačalo čakati 8 let.