Ko sem že mislil, da bodo Type O Negative šli v kategorijo »nekaj zanimivega in čudnega, kar je obstajalo v devetdesetih«, fantje po štirih letih presenetijo s svojim šestim albumom, kateri se zlahka klasificira za enega izmed njihovih najboljših. Life Is Killing Me prinaša prave Type O Negative – ohranili so svoj prepoznaven, ekstravaganten slog in ga tudi tokrat interpretirali s polno mero idej in izvirnosti.
Teh 74 minut mine hitreje kot bi si mislil; po zaslugi dogajanja, menjavanja ambienta in tempa med komadi in znotraj njih samih. Med petnajstimi komadi najdete vse od tipičnih Type O Negative komadov, tistih kar presenetljivo hitrih, do izletov v melanholijo. S strukturami komadov so dosegli idealno razmerje med premišljenostjo in spontanostjo. Prepoznavni znak je seveda spet Steelov vokal, po večini počasni, težki, jasni in groovy riffi, lepo vkomponirane klaviature ter ritem sekcija z močnimi ritmi – in zgolj ritmi. Atmosfera tudi tokrat odigra veliko vlogo – njenih devetintrideset pridevnikov lahko zamenjam s prepoznavno Type O Negative.
Mešanica gothica, dooma, rocka in stonerja, s pridihom večnega Black Sabbath riffanja na način Type O Negative je garancija za odličen album, kar Life Is Killing Me nedvomno je.

Matija