Za deseti rojstni dan so si Tyrant Eyes “poklonili” darilo v obliki drugega albuma The Darkest Hour. Več sreče kot s studijskimi aktivnostmi so do sedaj imeli s koncertnimi nastopanji, saj so že imeli priložnost igrati skupaj s kar nekaj uglednimi imeni (Saxon, U.D.O., Nevermore, itd.).
Na The Darkest Hour se Nemci predstavljajo kot power metal band, ki je pripravljen tudi (sicer vedno ne najbolj posrečeno) eksperimentirati in svojo glasbo bogatiti z elementi drugih metal zvrsti. Tipičnih power metal pesmi se vseeno najde kar nekaj in ob Magic Touch, Out Of The Dark in NDE bodo na svoj račun prišli headbangerji; še bolj kot prej omenjenih pa pri s thraherskim ritmom podkrepljeni Night Of The Defender. Pri The Dawn in Command To Destroy na račun progresivnih vložkov prestavijo v nižjo prestavo. Večjo vlogo tu dobijo klaviature, ki se v vsej mogočni italo-pompoznosti pokažejo pri Delight In Dying. Za večjo raznovrstnost s svojim vokalom poskrbi tudi pevec Alexander Reimund. Le-ta ni tipični predstavnik visoke “Kiskejeve šole”, pa vendar so njegove verzije čistega vokala prepričljivejše od agresivnejših.
Za power metalce zna biti album zanimiv, a prostora za razvoj in napredek je še dovolj.

Matjaž