Trenutka, ko se sredi izredno pomembnega dela nenadoma ustaviš in zaveš, da ti je algoritem, s katerim se ponaša Youtube, v ušesa poslal nekaj neznanega, nevsakdanjega, a hkrati izjemno privlačnega, enostavno ne moraš prezreti. Tako nekako se je začela moja pot z Unto Others. Čeprav takrat še pod imenom Idle Hands, je prvenec z naslovom Mana name naredil izjemen vtis in njegova mešanica heavy metala s primesmi gothic rocka se je zasidrala v mojo podzavest. Že po nekaj poslušanjih je postal album redni gost mojega seznama poslušanja. Po zelo uspešnem prvencu in nekaj turnejah, kjer so se med drugim skupaj s Tribulation, Uada in Gaahls Wyrd ustavili tudi na Dunaju, so fantje lansko leto izdali dolgometražec Strength.

Moram priznati, da sem bil pred samim izidom nove izdaje kar malce na trnih, saj sem po eni strani komaj čakal na nekaj novega iz hiše Unto Others, čeprav sem se s težka navadil na novo ime, a me je po drugi strani kar malce skrbelo, ali bo nova izdaja dosegla pričakovanja in me enako prepričala, kot me je prvenec Mana.

Unto Ohters glasbeno ustvarjajo že prej omenjeno mešanico trših zvokov z melodičnostjo in srhljivostjo gothic rocka, ki jo nadgradijo baritonski vokali frontmana Gabriela, ki s prepletanjem nežnejšega vokala in hripavega kričanja poskrbi za posebno prepletanje žanrov, ki pa celostno gledano zvenijo kot izjemno močna celota. Če je bilo pri prvencu Mana več poudarka na melodijah in nekoliko nežnejših kitarskih riffih, se Strength že v samem začetku z uvodnim komadom Heroin veliko bolj nasloni na metalski pridih bandovega zvoka in s hitrejšimi in tršimi prijemi poslušalca nekoliko preseneti.


Seveda pa se fantje s komadom Downtown kar hitro vrnejo k značilnim zvokom prvega albuma, po katerih so tudi postali prepoznavni širši množici. Melodični prijemi, bolj rockovsko obarvane pasaže in refren, ki že ob prvem poslušanju ostane v ušesih, so tisto, kar s pravšnjim dodatkom temačnosti in melanholičnosti predstavljajo Unto Others.

Čeprav se je album začel nekoliko drugače in s kančkom več metalske teže, ostaja njegova rdeča nit obarvana v barve goth rocka, ki pa s skoki v različne žanre ohrani svežino in razgibanost albuma pri življenju, se s tem odmakne od klasične rock strukture in doseže, da album tudi po večkratnem poslušanju ne postane dolgočasen in monoton, kar najbolje predstavljata komada When Will Gods Work Be Done in No Children Laughing Now. Čeprav se nekje na sredini albuma hitrost malce zmanjša in sam album izgubi na teži, se z izjemno prikupno priredno Hell Is For Children, ki jo v originalu izvaja Pat Benatar, album v zadnjem delu ponovno povzpne stopničko višje in v zaključku postreže s pravšnjo mero gothic rocka iz hiše Unto Others.

Čeprav je prvenec Mana name naredil večji vtis in tudi generalno gledano ustvaril večji pečat, Strength nikakor ni album, ki bi bil za odpis. Z dvanajstimi skladbami in skupno dolžino 46 minut postreže z vsem, kar je za ljubitelje melodičnega metala in gothic rocka najpomembnejše. In prav ta mešanica naredi Unto Others tako zanimive in jih z drugo izdajo samo še bolj prepoznavno postavi na zemljevid trših in alternativnejših zvokov. Vsekakor vredno poslušanja.