Nemška zasedba Van Canto je odličen dokaz, kako lahko band v precej nasičenem trgu vseeno najde nekaj svežega. A capella izvedbe skladb same po sebi seveda niso nič novega, metal priredbe v tem stilu pa prav gotovo so. Verjetno je kdo že prej prišel na to idejo, pa se mu je zdela preveč neumna, da bi si jo upal izpeljati do konca. Posmeha in očitkov o neresnosti svojega „ustvarjanja“ pa se ni ustrašila šesterica, in prav je tako! Band sestavlja en bobnar, ostali inštrumenti pa so odpeti oz. „rakkatakkani“ in „dandanani“, glavno vlogo pa imata ali ženski ali moški vokal. Ja, kar malo domišljije je potrebne, da si to lahko predstavljate, če česa podobnega še niste slišali. In ker je večina „riffov“ in solaž tako pristnih, boste med poslušanjem za trenutek morda celo pozabili, da ne gre za prave inštrumente.
Hero je drug album zasedbe in prinaša korak naprej ravno pri prej omenjeni pristnosti „inštrumentov“ in aranžmajih avtorskih komadov. V tri četrt ure (bonus CD prinaša stare in bonus komade, „making of“, itd.) nam slednjih predstavijo polovico, pol albuma pa sestavljajo bolj ali manj uspešno izvedene priredbe. Med dobre gotovo lahko uvrstimo Kings Of Metal (Manowar), Wishmaster (Nightwish) in Stormbringer (Deep Purple), solidna je The Bard's Song (Blind Guardian), precej povprečna pa Fear Of The Dark (Iron Maiden).
Avtorski komadi so stilsko malce drugačni od priredb, saj so Van Canto glasbeno najbliže heavy/power metalu (brez skrbi, zmaji so siti in dobro privezani!) in bi se v instrumentalni izvedbi lahko znašli na albumu Stratovarius, Edguy, Gamma Ray ali Blind Guardian. Kako ne bi, ko pa pri skladbi Take To The Sky sodeluje Blind Guardian vokalist Hansi Kürsch. Vokalna izvedba (glavna vokala, ki opravljata primarno nalogo) je zelo dobra in verjetno se Inge (poslušajte Wishmaster) in Dennisa ne bi branil noben drug band.
Produkcija je zelo čista in na nivoju drugih izdelkov, pod katerimi je tudi podpisan Charlie Bauerfeind. Na trenutke moti preglasen in preoster zvok „bas kitare“, ki je na nekaterih delih res moteč, drugih večjih pripomb pa ni.
Bandu, ki se bo moral celo kariero otresati očitka, da se norčuje iz glasbe, lahko za ta izdelek samo zaploskamo - zajebancija gor al dol, Rakkatakka Motherfucker!

Peter