Po propadlem reunionu Metal Church se je Kurdt Vanderhoof ponovno posvetil svojemu bandu, s katerim je leta 1997 izdal prvi album in se odpravil na turnejo s Savatage. Pri Vanderhoof sodeluje še en “cerkvenometalski” borec, Kurt Arrington, z istoimenskim prvencem pa se je Kurdt odmaknil od klasičnega heavy metalskega žaganja in pokazal svojo strast do hard rocka sedemdesetih let.
V njem se je spogledoval tudi si takratno alternativno glasbo in to mi je takrat zvenelo tako nenavadno, da sem se počutil kot tele, ki buli v nova vrata. Z A Blur In Time pa sva se spoprijateljila takoj ob prvem poslušanju; deloma zato, ker sem band že poznal, vzrok pa tiči tudi v bolj klasično hard rockovskem pristopu (brez alternativnih izletov), kot je bil na prvencu. V osnovi se pesmi torej zgledujejo po klasičnem hard rocku sedemdesetih, na kar nas vseskozi spominja tudi magični zvok hammonda. Vendar v nekaterih pesmih kaj hitro zaidejo v smer mlajših progresivnih bandov, pa tudi starejših se ne izogibajo. Če je potrebno se prepustijo melanholiji, pa tudi ostrejših hardrockovskih prijemov ne manjka.
Z novim albumom so si Vanderhoof nedvomno povečali potencialni krog poslušalcev, ki sedaj sega od ljubiteljev Deep Purple, Uriah Heep, Yes do novodobnih hardrockerjev in progresivcev.

Matjaž

Album je prispevala založba Panika Records.