The Crimson Idol iz leta 1993 je bil zadnji studijski album W.A.S.P, ki me je res navdušil; z izjemo Still Not Black Enough so me vsi ostali do danes pustili ravnodušnega, festivalski nastopi pred leti, kjer je v določenih momentih močno dišalo po playbacku, so kazali na zaton te legendarne ameriške zasedbe z eno največjih heavy metal ikon Blackie Lawlessom na čelu. Potem pa je prišel nepozabni mariborski koncert in zbil vse dvome o njihovih koncertnih sposobnostih; sedaj pa je tu še nepričakovano hud album, ki jih tudi v studijski obliki vrača v top formo.
Da je Blackie pravi, dokazuje že s tematiko albuma, kjer sicer malce zakrito, a ostro napada politiko ameriške vlade. Dominator pa poseduje tudi vse, kar pravi W.A.S.P. album mora imeti; energične heavy himne z odličnimi melodičnimi kitarami (ob mastermindu si prav Mike Dupke zasluži vse pohvale za opravljeno delo na albumu), dinamičnimi bobni, karizmatičnim Blackiejevim vokalom – Mercy, Long Long Way To Go, The Burning Man, Teacher, Deal With The Devil (z bolj rock n’ rollerskimi kitarami), fantastičnim epom Heaven Hung In Black in še eno baladno obarvano Take Me Up, v katerih Blackie z izredno čutnimi linijami znova pokaže, zakaj ga mnogi štejejo med najboljše heavy metal pevce balad vseh časov. Po zelo dolgem času je to prvi W.A.S.P. album brez najmanjšega kiksa med skladbami, ki imajo v sebi neverjetno veliko svežine, poleg tega pa W.A.S.P že dolgo niso imeli tako popolnega, zanje značilnega transparentnega zvoka. To je prava W.A.S.P. klasika, ki je že tako dolgo nismo dobili.

Matjaž