Ameriških legend W.A.S.P. verjetno ni potrebno posebej predstavljati, saj dela Blackie & Co večina med vami zelo dobro pozna. Od začetka osemdesetih do danes so izdali že veliko albumov, doživeli mnogo vzponov in padcev in sedaj je pred nami (sicer le prvi del) novega epa The Neon God (drugi naj bi sledil še letos).
The Neon God je nadaljevanje Blackiejevega konceptualnega albuma The Crimson Idol iz začetka devedesetih in da povemo kar na začetku: svojega predhodnika ne dosega. V začetku devedesetih je heavy metal pomenil nekaj drugega kot danes in tudi postava (ter forma) W.A.S.P. je bila precej drugačna. Ne razumite me narobe, The Neon God je še vedno nadpovprečen heavy metal album, za današnje razmere celo odličen, ni pa to »all time top 10« album. Zadeva se začne z zanimivo (a malce razvlečeno) uverturo, nato pa jo grdo zaustavi »govoranca« Why Am I Here (kratek vmesen komad, ki je neke vrste uvertura naslednjem komadu; zadeva se na plošči večkrat ponovi). Na The Crimson Idol so bile te stvari veliko bolje vkomponirane v samo zgodbo. »Pravi« komadi na plošči pa so točno tisto, kar lahko od W.A.S.P. pričakujemo: pravi ušesa parajoči ameriški heavy metal. Instrumentalno so se fantje odrezali solidno. Tu gre izpostaviti dobro bass linijo Mikea Dude, Darell Roberts je svoje delo na kitari opravil solidno, vendar pa bi po mojem mnenju Blackie za dosego pravega zvoka moral mesto kitarista vrniti Chrisu Holmesu. Še najbolj so me na The Neon God razočarali bobni; na The Crimson Idol Frankie Banali dobesedno razbija glave, tokrat pa ostaja z bolj ali manj osnovnimi ritmi v ozadju. Vokalni del je Blackie »oddelal« korektno. Njegovi najboljši časi so sicer že celo desetletje mimo, vendar je v studiu še vedno sposoben iz sebe iztisniti več kot solidne glasove.
Gledano v celoti jeThe Neon God torej zadovoljiv izdelek. Obstaja sicer možnost, da vas bo ob prvem poslušanju razočaral (to se je zgodilo meni), vendar se ob večih poslušanjih lepo usede v uho in tam tudi ostane. Sedaj lahko torej poslušamo le Part 1 in čakamo, kaj bo prinesel Part 2.

Grega