Leta 2000 nastala zasedba Widow, ki prihaja z vzhodne ameriške obale, prisega na klasični heavy metal, med njihove vzornike pa sodijo imena kot Iron Maiden, King Diamond, Judas Priest itd. Enake vzornike najdemo pri Wolf in dejansko med tema dvema zasedbama glasbeno obstajajo še druge povezave kot le enaka začetna črka imena.
Widow sicer ne igrajo v tako hitrem tempu, a vplivi Mercyful Fate in Iron Maiden so skoraj tako izraziti kot pri prej omenjenih Švedih. A to ne pomeni, da Widow preigravajo le maidenovske kitarske harmonije (čeprav se jih tudi sliši), vodilna kitara gre v melodijah pogosto v svojo smer, z riffi ustvarjajo visok nivo dinamike, še bolj pa je to izrazito na vokalnem delu. Prvi vokal je ženski in sicer poje Lili v maniri klasičnih ženskih metal/hard rock vokalistk iz osemdesetih (Chastain), ob sodelovanju obeh kitaristov pa skupaj ustvarijo res zanimive duele; še posebej so zanimive kombinacije z death metalskimi screami, ki so čisto v stilu 3 Inches Of Blood, medtem ko clean moški vokal ni ravno čisto tipično heavy metalski, ima pa v sebi zelo pozitiven naboj. V klasične balade se Widow na svojem drugem albumu ne spuščajo, vseeno pa v posameznih skladbah vključujejo tudi mirnejše, baladne pasaže. Pesmi skozi ves album držijo konstantno dober nivo, so brez kakšne izstopajoče skladbe in tudi brez kiksa. Priporočljivo za ljubitelje ameriške underground power/heavy scene in tudi za iskalce NWOBHM materiala.

Matjaž