Ob poslušanju Gospel Of Madness se spomini vračajo v sredino devetdesetih, k Amorphis klasiki Tales From The Tousand Lakes in k zgodnjim Paradise Lost. A ni dvomov, da Amorphis predstavljajo največji vpliv mladim rojakom.
Withering igrajo torej k doomu orientiran melodični death metal. Celoten album se giblje v srednjem tempu, kar skupaj z melodijami spominja na Tales From The Tousand Lakes, medtem ko po trdoti in udarnosti Gospel Of Madness zaostaja za njim. Growli vokalista Raima prav tako spominjajo na Tomija Koivusaarija (takrat še vokalista pri Amorphis). Glavna kitara se kot nekakšen leitmotiv pojavlja na celem albumu in skrbi za njegovo visoko melodičnost. Kitarske melodije pa s pridihom domače folklore tudi nazorno pokažejo, od kod fantje prihajajo. Withering niso dovzetni za kakršnokoli eksperimentiranje, pri njih je recept dokaj enostaven in zato se občasno na albumu pojavljajo občutki monotonosti. Za mlad band pa to ni nič neobičajnega.
Gospel Of Madness je čisto dostojen prvenec z nekaj pomanjkljivostmi. Originalnost pri Withering ni ravno vrlina (čeprav kopirajo pa spet ne), a vseeno je bolje, da so se odločili delati nekaj v smeri melodičnega death metala izpred desetih let, kot pa da bi z njimi dobili še enega In Flames, Children Of Bodom ali pa Sentenced klona.

Matjaž