Mother Earth je izšel že leta 2001, a ko so pri GUN čez dve leti izdali re-release ter začeli band agresivneje promovirati, so Within Temptation predvsem v Nemčiji postali prave zvezde. Aktivnosti v zvezi z Mother Earth so se zavlekle in tako je nov album prišel na vrsto šele proti koncu leta 2004.
Prvi single Stand My Ground je Nizozemce kazal, vsaj kar se kitarskega igranja tiče, v nekoliko modernejši luči kot smo jih bili vajeni, ni pa to skladba, po kateri bi že lahko sodili celoten album. Simfonična, orkestralna komponenta pride v drugih skladbah veliko bolj do izraza, nasprotno pa nivo udarnosti z redkimi izjemami drugod pade. Njihov prvi instrument definitivno ostaja »angelski« Sharonin vokal, ki v povpečju ni tako visok kot na predhodniku, v nasprotju z njim in simfoniko pa so kitare pogosto potisnjene v drugi rang. Med skladbami bi izpostavil Jillian (I'd Give My Heart) (na prejšnjih turnejah so jo igrali pod naslovom Orff) in It's The Fear z dramatično zastavljenimi aranžmaji, lepimi melodijami, pompozno orkestracijo in pravo mero metala. Aquarius izstopa od ostalih predvsem po močnejšem, strastnejšem vokalu, ki ga zato spremljajo tudi nekoliko drugačne melodije. Uvodna See Who I Am pa je v stilu Mother Earth albuma. V ostalih skladbah se mešajo melanholija, romantika, umirjenost, balade (Memories, Pale, Somewhere) imajo večjo težo kot na Mother Earth.
The Silent Force je album, ki smo ga lahko pričakovali. Within Temptation se držijo recepta, s katerim uspešno krmarijo med metalom in okusom širše množice. Publika, ki so jo dosegli z Mother Earth, bo z njim gotovo zadovoljna.

Matjaž