Švedski Viking je star. Da. Dolgoletni klasično-metalski pohod traja že raztezajočih se 30 let, a Yngwie vztraja. Vztraja z vedno podobnimi albumi in tematikami ter svojim neumornim belim/bež »ferrari« Fender Stratocasterjem, ki je simbol – simbol, ki ga je v mit spremenil Ritchie Blackmore.
Kot ponavadi se je tudi tokrat znebil pevca. Pevci v Yngwie J. Malmsteen's Rising Force zdržijo največ dva albuma in Ripper Owens ni bil nikakršna izjema. Po dveh odličnih predstavah se je poslovil, za mikrofon pa je poprijel nihče drug kot Mr. Ego (poslušajte zares odličen komad Helloween z istim naslovom). Da, sam Yngwie. Kar pa v bistvu ni bila slaba poteza. Malmsteen je znan po odličnih vokalnih sposobnostih, predvsem po blues registrih, kjer se je na turnejah G3 že izkazal (čeprav je, ironično, komad z naslovom Iron Blues instrumentalen). Relativno dobro odpoje celotno ploščo, toda fokus je seveda drugje – na kitari in neskončnih sweep pickingih, speedmetalski neoklasični orkestraciji in par odličnih akustičnih intermezzih. Priznam, ko sem ga leta 2005 nazadnje gledal v živo, me je minilo po treh komadih, ko je svojega 60-letnega roadieja brcnil, ker mu je v roke dal napačno kitaro, a vendar, človeku nihče ne more očitati tega, da je eden najboljših kitaristov vseh časov, ki je izumil svojo nišo igranja metala na neoklasični način in vplival na tisoče in tisoče nadobudnih kitaristov. Vredno poslušanja in dejstva, da je vsaka nova Malmsteenova plošča dejansko povod za vajo za tiste, ki igrajo kitaro in svojih sposobnosti ne nadgrajujejo dovolj (torej za večino). Yngwie namreč že dolgih 30 let vztrajno in vedno sporoča: »Vadi, vadi, vadi, da boš hiter kot jaz.«