Within Destruction dve leti po Void razveseljujejo s tretjim studijskim albumom. Žanrsko raziskovanje se je končalo in band se je ustalil pri deathcoru, kakršnega so razvili ravno z omenjenim albumom. Toda roko na srce, žanrska ustalitev resnično ni nobeno presenečenje.

Pa je Jeseničanom sicer kakor koli uspelo presenetiti z aktualnim albumom? Ja, dejansko je bandu uspelo presenetiti z okoliščino, da album ne zveni dolgočasno ali prežvečeno, pa čeprav poznano. Peterica je na Deathwish uporabila enak pristop in enake elemente, ki jih je premierno predstavila na Void, toda očitno jim je uspelo i…

Marax so mlada, lani ustanovljena simfonična black metal zasedba, ki domuje v Savinjski dolini. Zasedba je sestavljena iz petih članov, in sicer Anin Astaroth (vokali), Morgoth (bobni), Nord Slayer (kitara), Skalph (bas) in Spirit (violina).

Da je metal nasičen z dotičnim žanrom, je vsem jasno, ki le malo sledijo sceni, kar pa ne pomeni, da se zasedbi in njeni prvi izdaji The Abyss of Illusions ne splača prisluhniti. Prve asociacije vas bodo morda popeljale na izlet po Severni Evropi in vam v zavest priklicale imena, kot so Borknagar, Carach Angren, Cradle of Filth, Dimmu Borgir, Dissection, E…

Če so Drudkh pod okriljem Supernal Music prvih nekaj let ustvarjanja uživali status »prvih na vasi«, se je to (razumljivo) s povečanimi apetiti in podpisom pogodbe s precej večjo založbo Season of Mist precej spremenilo. Težko je sicer reči, da so Drudkh kar naenkrat postali »zadnji v mestu«, vendar pa so se po sicer odličnem albumu Microcosmos, ki je kot prvi Drudkh izdelek izšel pri Season of Mist, malce izgubili. Da ne bo pomote; noben kasnejši izdelek Drudkh ni bil izrazito slab, toda očitno je bilo, da je zasedbi rahlo pošla sapa, da ne najdejo več tistega ustvarjalnega navdiha, ki jih je…

Štiri leta po odličnem albumu Leytmotif Luzifer se pekel znova trese pod taktirko dvojca z imenom Abigor. Da so bile različne izdaje, med katere spada tudi instrumentalna različica kultnega albuma Supreme Immortal Art iz leta 1997 premalo, je bilo očitno vsem, zaradi česar Avstrijca z najnovejšim albumom ponujata točno to, kar se od njiju pričakuje.

Izdala sta nov plošček, ki je avantgarden, eksperimentalen in kaotičen ter hkrati starošolski in neposreden. Ta izjava sicer kar vpije v zrak po tem, da gre za oksimoron, toda po drugi strani vseeno drži kot pribito. P.K. in T.T. proizvajata močne …

Catharsis. Deveti studijski album zasedbe, ki je na sceni že 27 let. Album, ki so ga vsi sovražili že pred izidom. Album, s katerim Robb Flynn pljuva po družbi in življenju, tokrat morda malo bolj direktno in dobesedno kot v prejšnjih albumih.

»Fuck you« je zamenjal s »fuck the world«, ostanek svoje jeze pa je poslal še v nacizem, droge in Donalda Trumpa. Ko sem prebirala nekaj recenzij iz drugih, tujih portalov (vsaj tiste, ki sem jih sama brala, niso presegle niti 50-odstotnega zadovoljstva), vsi najbolj pljuvajo prav po tem – po vokalu Robba Flynna – ter po besedilih, ki so precej bolj dire…

Imel sem obdobje, ko sem intenzivno raziskoval norveško black metal sceno. V tistem obdobju mi je prekrižala pot tudi zasedba z imenom Deathcult, nanjo pa sem postal pozoren predvsem zaradi basista. Čudno? Ne, če človek ve, kdo je Hoest, kateremu pri Deathcult delata družbo Skagg in njegov brat Thurzur. Njihov prvenec Cult of the Dragon mi je sicer hitro postal všeč, toda enako hitro je tudi tonil v pozabo. Morda zato, ker je kar močno norveško tipičen, morda pa tudi zato, ker je band zadnjih deset let skorajda povsem neaktiven in sem pozornost pač naravno preusmeril drugam.

Kakor koli že, ban…

Dimmu Borgir napovedujejo s singlom, ki vsebuje en nov komad in en posnetek v živo, dolgih osem let po albumu Abrahadabra novi plošček, ki bo nosil naslov Eonian in izšel čez nekaj mesecev. Band je z novim komadom Interdimensional Summit dvignil toliko prahu in negativnih čustev, da lahko brez zadržkov objektivno trdim, da mu je začetek promocije albuma več kot uspel. Saj vsi vemo: ni slabe reklame.

Obstaja samo slaba glasba, ki pa je, roko na srce, na izdaji Interdimensional Summit ne najdem kaj dosti. Ali vsaj ne kaj dosti več kot na predhodnih izdajah. To v mojih ušesih pomeni izključno eno…

Čeprav so »split« izdaje pogosto neupravičeno zapostavljena oblika posredovanja glasbe poslušalcem, priznam, da po njih posežem le redko. Pričujoči izdelek pa me je pritegnil predvsem (oziroma kar izključno) zaradi prisotnosti Wrestovega projekta Leviathan, ki v zadnjih treh letih po Leviathan magnum opusu Scar Sighted razen kompilacije desetletje in pol starih demov ni izdal nič novega. Temu navkljub bom v nadaljevanju poskusil obema vpletenima nameniti enako mero pozornosti.

Vsaka zasedba na »splitu« prispeva po en komad, vsak traja natanko dvanajst minut. Zadevo otvori(jo) Crawl, ameriški p…

Obstajata dve vrsti »ljubiteljev« zime in težkometalne glasbe. Eni potonejo v sivino in v sivih mesecih njihovim glasbenim listam dominirajo temačne black in folk metal zasedbe, drugi pa objokujejo poletje in z manj temačno, bolj »veselo« glasbo odganjajo zimo stran. Sama spadam med tiste prve, ki jim v zimskih mesecih še posebej dobro paše alternativna, morbidna, melanholična nota.

Tokrat so se na moji glasbeni listi znašli tudi Jarun, poljski predstavniki (kot se sami opišejo, op. p.) »alternativnega/progressive black metala z majhnim pridihom folk metala«. Sama bi besedo majhen zamenjala za…

Minila so tri leta, v katerih so Tribulation od albuma The Children Of The Night izdali dva singla, dva EP-ja, en split in letos končno tudi nov celovečerec, četrti album Down Below.

Kot je že nakazal predhodnik, imamo na aktualnem ploščku zelo malo opravka z death ali black metalom in temu primerno dosti več opravka z gotičnim rockom, kakršnemu so recimo bili nekoč zapisani Tiamat ali Samael. Z omenjeno spremembo ali usmerjenostjo seveda ni nič narobe, iz marsikaterega vidika zna biti celo dobrodošla, vendar pa hkrati tudi pomeni, da je band postal povsem nezanimiv za vse ljubitelje trših mel…