Tale kompilacija je izšla na vinilu novembra lani. Ker osebno dajem prednost zgoščenkam, sem v začetku oktobra letos končno tudi sam dobil priložnost, da si jo zavrtim. In glej ga zlomka, kakšno presenečenje (beri: NOT!), vse skupaj je band pred leti že izdal, in sicer takrat pod imenom Preparing for War (Special Edition). Zvok na obeh izdajah se sicer malenkostno razlikuje, vendar je dosti bolj surov in posledično posnetek manj atmosferičen kot glasba na originalnih albumih. Če torej niste die-hard fan, zagrizen zbiralec ali vas ne zanima, kako je band postopoma zapustil Dag, ker si ni želel …

Švedski folk black metal projekt Grift, za katerim v celoti stoji Erik Gärdefors, se zadnje čase bolj redko zavrti v mojem predvajalniku. Podoben (če sta oba projekta sploh primerljiva) atmosferični black metal prihaja namreč tudi iz domačih logov, natančneje z Bleda, kjer domuje Tilen Šimon s svojim projektom Veldes. Medtem ko sta glasbena pristopa obeh individualistov precej različna, pa je ustvarjeni učinek tisti, ki ga je možno primerjati. Oba se namreč poigravata z melanholičnimi čustvi, ki jih (eden bolj, drugi manj) osnujeta na black metalu.

Ker dejansko ne obstaja nobena potreba po pri…

»Poleg rokerskih elementov se je band poglobil na čustveni ravni. Komadi, ki ne spominjajo na predhodna albuma, vsebujejo dosti več melanholičnih oziroma nostalgičnih občutkov – kakor za koga – in tako predstavijo band ponovno v drugi luči. In tega bi si kot poslušalec želel več. Več komadov, kot so recimo skoraj desetminutni The Hound, The Dead Won't Mind in zaključni Lost Among Liars (povsem enostavno, a fenomenalno besedilo) – jazz, blues, izpostavljen bas, šepetanje, klavir, trobila, efekti v ozadju.« (Paranoid, Vulture Industries – The Tower)
Kot da bi mi band zlezel v glavo in tam iskal …

Ker je pri Cradle of Filth malo težje opremiti albume z zaporedno številko, se bom tega tokrat izognil in Cryptoriana enostavno označil samo kot naslednika celovečerca Hammer of the Witches. Poleg umazanca Dannyja je tudi preostali del zasedbe ostal nespremenjen, tako da smo lahko poslušalci vsaj deloma že vnaprej predvidevali oziroma pričakovali, kakšen bo album. No, vsaj posamezni elementi na Cryptoriana – The Seductiveness of Decay niso nobeno presenečenje, medtem ko album v celoti vseeno zna preseneti.

Cradle of Filth so me z aktualnim albumom presenetili v prvi vrsti z dejstvom, da so ust…

Blut Aus Nord se po tretjem delu iz zbirke »starodavnih spominov« Memoria Vetusta izpred treh let z novim studijskim ploščkom vračajo v industrialno orientiran (in vse manj) black metal, v katerem so z leti postali celo bolj domači kot v atmosferičnem black metalu, ki ga najdemo na prej omenjeni trilogiji in pri Blut Aus Nord začetkih. Naslov zbuja asociacije na prelomni album The Work Which Transforms God, od izida katerega je preteklo že skoraj desetletje in pol in za katerega je moč reči, da je pustil pomembno sled v širšem metalskem prostoru prvih desetletij enaindvajsetega stoletja. Če se…

Verjamete ali ne, Belphegor so izdali svoj enajsti studijski album. Medtem ko se nekateri ob tej novici držijo za glavo, češ »Pa kaj hudiča sploh še izdajajo albume, saj so že s prvim albumom povedali vse, kar so imeli za povedati?«, bi jih drugi radi ustoličili na black/death prestolu, češ »Belphegor so danes bolj pristni kot Behemoth!«. Glasba tako enih kot drugih je stvar okusa, dejstvo pa je, da se bom v teh vrsticah osredotočil na Ritual Mrtvih sosednjih Avstrijcev.
Glavna lastnost predhodnika Conjuring the Dead je bila njegova tipičnost. Albumu se je takoj slišalo, kdo je njegov stvarite…

Hiss Spun je uradno peti studijski plošček Chelsea Wolfe, in to le sedem let za »prvencem« The Grime and the Glow, ki nakazuje neko novo obdobje v njeni diskografiji.
Očitno je, da Chelsea Wolfe z vsakim novim albumom tone globlje v svet trših zvokov in spogledovanja s polnokrvnimi metalskimi prvinami. Na Hiss Spun se ta premik zdi še bolj izrazit kot na predhodniku Abyss, kar med drugim potrjuje tudi prisotnost Kurta Balloua v vlogi producenta ter Aarona Turnerja kot enega izmed gostov (komad Vex) na ploščku. Hiss Spun je tako tudi najbolj oddaljen od (neo)folk vplivov, ki jih najdemo na njen…

Tankard so še eden izmed tistih bandov, pri katerih že vnaprej vemo, kako bo album zvenel, vendar pa jim tega ob njihovi prisrčnosti in dobrovoljnosti niti ne zamerimo. Pravzaprav jih prav to, da mejijo na samoparodijo, dela bolj relevantne od večine lokalnih sodobnikov, ki nam smrtno resno servirajo »bolj zrel material« (Destruction, Kreator ipd.), predvsem pa bolj pristne in iskrene.
One Foot in the Grave sicer na prvi pogled izgleda kot še ena hvalnica pivu, metalu in zabavi, a le na prvi pogled – pivu je namreč poleg naslovnice namenjen zgolj en komad (Secret Order 1516), album pa, na Gerre…

Venom Inc. niso Venom. Čeprav so vsi trije člani (Demolition Man, Abaddon in Mantas) nekoč bili del prav te zasedbe, to danes več niso. In medtem ko so do nedavnega še veljali za nekakšen cover band, saj so v živo igrali izključno »priredbe« – vsi veste, zakaj navednice – jim tega po izdaji studijskega prvenca nikakor ne moremo več očitati. Možakarji so zdaj pravi band z lastno diskografijo, ki nadaljujejo svojo pot tam nekje, kjer so ostali, ko so skupaj ustvarjali v matičnem bandu.
Od takrat, nekje v začetku devetdesetih, do danes pa je minilo kar nekaj časa, in vsi trije glasbeniki so pilil…

Nikoli nisem bil največji sledilec Motörheadov. Tako kot vsak drugi metalec sem seveda vedel za band in temu primerno sem tudi poznal njihove največje hite, toda resnično poglobil sem se v band komaj v zadnjem desetletju njegovega obstoja. Tako sem še ujel njihova zadnja dva studijska albuma, Aftershock in Bad Magick, in si jih tudi dvakrat ogledal v živo, preden nas je za vedno zapustil Lemmy.

Čeprav torej Motörhead nikoli niso konstantno ali intenzivneje preko daljšega obdobja prihajali iz mojega domačega predvajalnika, so bili zmeraj in povsod prisotni nekje v moji podzavesti in zavesti. Ta…