Ob poslušanju March of the Kings, prvenca ameriških Vatican, se takoj začuti, da tu nekaj ni v redu. Takšnega pristnega heavy/power metala, kjer besedica power resnično upraviči svoj pomen, namreč bandi dandanes praviloma ne delajo več. Stvari postanejo bolj jasne, če vemo, da gre za band, ki je svoje korenine pognal že pred tremi desetletji, komadi, ki sestavljajo ta album, pa so bili (z eno izjemo) napisani konec osemdesetih in začetek devetdesetih in podpisani bodisi pod Vatican bodisi pod katerega izmed sorodnih bandov oziroma projektov (Assailant, Marquis de Sade, Vince Vatican).
V naspro…

Mørke in Ulv, ki skupaj tvorita Snøgg, v lanskem letu nista bila le koncertno aktivna. Poleg pisanja materiala za nastope v živo sta si vzela tudi čas, da v studiu za zmeraj shranita stvaritve, s katerimi sta osvajala Balkan in še kakšen drug del vzhodne Evrope. Poleg samonaslovljenega EP-ja sta Velenjčana lani proti koncu leta povila še en EP, ki sliši na ime Qivitoq.
Za razliko od prvenca je ta EP strukturiran v bolj klasičnem smislu. Skorajda pol ure glasbe je razdeljene na štiri dele, kar prinaša najkrajši, približno šest minut, in najdaljši, nekaj več kot deset minut dolg komad. Po lansko…

Ko je Dejan pred nekaj leti recenziral prvenec black metal dvojca Slidhr, se ni mogel odločiti, ali mu je Deluge všeč ali ne. Po več poslušanjih ni dozorel niti pri meni v smislu, da bi ga zdaj kovala v zvezde ali zavrgla, a je tu vseeno govora o korektnem albumu, h kateremu se občasno še vedno vračam. Drugačna zgodba je s Spit of the Apostate, drugim EP-jem te irsko-islandske naveze.
Te so mi očitno pisane na kožo, saj sem na Deeganove glasbene projekte postala pozorna po njegovem splitu Haud Mundus z Wormlust, ki je bila ena prvih islandskih zasedb, s katerimi sem se srečala (za razliko od č…

Wulf se je odločil, da za vselej zaključi z Neurotech. Po desetih letih ustvarjanja, v katerih je nastalo deset studijskih izdelkov (6 albumov, 2 kompilaciji, ki sta dejansko pravoverna albuma, in 2 EP-ja), je edini človek za simfoničnim industrijskim metal projektom Neurotech prišel do zaključka, da je treba ali da želi dati svojega varovančka na led. S tem se je tudi zame zaključilo neko obdobje, saj sem od leta 2013 vsako leto posvetil enemu izdelku iz hiše Neurotech, nazadnje albumu In Remission. Zaradi številčnosti, tempa izdajanja in trenutne nevšečnosti žanra sem vmes tudi kakšen digita…

Newyorškim Tombs je v desetletju delovanja uspelo zgraditi prepoznaven slog, ki ga poskušajo nadgraditi z vsakim novim ploščkom. Če se jim je na drugem dolgometražcu Path of Totality vse »poklopilo« in je bil tretji celovečerec Savage Gold njegov zelo soliden naslednik, je pri EP-ju All Empires Fall prvič konkretneje zaškripalo. Zaradi nedodelanosti omenjenega ploščka je namreč marsikateri poslušalec ostal ravnodušen. Kljub temu si večina verjetno ni belila glave, saj je vendarle šlo za prehodno izdajo, ki je bila namenjena predvsem krajšanju časa med tretjim in novim dolgometražcem.

Slednji j…

Enslaved so se po 26 letih delovanja, v katerih so povili 13 studijskih albumov, tri EP-je in tri splite, podali v vode, v katerih jih osebno sploh nisem pričakoval. Pa ne zaradi tega, ker ne bi znali ali se jim ne bi podalo, temveč enostavno zato, ker se mi je zdelo, da za to ne obstaja nikakršna potreba. Enslaved so zelo koncertno aktiven band, samo v Sloveniji smo si jih lahko ogledali že večkrat, z letošnjim letom pa je band v živo na voljo tudi na ploščku. In ker tudi Grutle Kjellson ni velik ljubitelj live albumov, je zanj izbral nastop na svojem najljubšem festivalu, ki je ovekovečen tu…

Belgijski Agathocles in domači Extreme Smoke 57 so združili moči in ponudili 11 minut in pol dobrega starega grindcora. Medtem ko so Belgijci, zbrani okoli Jana Frederickxa, odprli stare in zaprašene omare in iz njih privlekli na plano tri komade, in sicer Theatric Symbolisation Of Life, Judged By Appearance in Gorgonized Dorks, ki so bili pred tem objavljeni že na številnih nosilcih zvoka, so se Goričani odločili, da ponudijo spet nekaj svežega gradiva za lomljenje vratu.

Moram priznati, da sem osupnil, ko sem v Metal arhivih preveril diskografijo Agathocles. V grindcoru se nisem nikoli počut…

Dimmu Borgir so v svetu simfoničnega black metala ime, mimo katerega ne gre noben ljubitelj tega žanra. Sicer je bil leta 2010 izdan Abrahadabra pri poslušalstvu sprejet z mešanimi občutki, toda sam sem mnenja, da je bandu ta še zmeraj aktualni studijski plošček dodobra uspel. Podobnega mnenja je očitno tudi zasedba, saj je temu albumu zdaj posvetila še izvedbo v živo, in sicer posneto v letih 2011 in 2012 skupaj z norveškim radijskim orkestrom in zborom Kringkastingsorkestret. Plošček se imenuje Forces of the Northern Night, na njem pa so poleg glavnih komadov zadnjega albuma zastopani tudi g…

Končno. Končno sem se prepričal, da po številnih besedah hvale tudi sam posežem po black metalu iz hiše Nightbringer, ki danes že spoštljivih 18 let konkretno ruži po obličju Zemlje. Po odlično sprejetem albumu Ego Dominus Tuus so imeli Američani kar veliko dela s tem, da se s Terra Damnata približajo predhodniku ali ga celo presežejo; kljub nepoznavanju si upam trditi, da je duetu/sekstetu to uspelo.
Peti studijski album zloveščih glasbenikov s koreninami iz Evrope, od koder band tudi očitno črpa največ navdiha za svojo glasbo, ponuja zelo veliko še bolj hitrega black metala, ki se le poredko…

Odkar sem leta 2015 pisal o Demu III, sem nekako izgubil stik z Noč. Tega mi je dejansko žal, saj je J. B. v tem času stopil konkretno na plin in do danes izdal že kar deset demo posnetkov. Pri tem se je glasbenik držal identičnega načina poimenovanja, ki na prvo oko napove kronološko zaporedje posamezne izdaje, najbolj produktiven pa je bil lani, medtem ko je letos proizvedel »komaj« dovolj gradiva za en EP.
Toda povsem v nasprotju s predvidljivim in enostavnim poimenovanjem se ponaša glasba z mešanico, ki je za pravega čistokrvnega metalca več kot le izziv. Je prej ovira, ki je nikoli ne bo …