Grimoir spadajo na slovenski black metal sceni med dobro poznana imena, čeprav so komaj konec julija letos, po skorajda desetih letih obstoja, izdali svoj prvenec. Pred tem smo se lahko kratkočasili s kratko izdajo Demo MMIX in zanimivim splitom Covenant of the Undivine na vinilki. S slednje tudi prihaja en komad, in sicer A Journey to Oblivion, ki pa je na albumu nekoliko predrugačen (najbolj opazen je čistejši zvok, medtem ko je riffaža ostala enaka) in skrajšan. Na podlagi tega komada je vsaj deloma jasno, kam se Grimoir v letu 2015 ozirajo, čeprav od njih nikoli nisem pričakoval melodičneg…

Ko so Iron Maiden po petih letih studijskega premora razkrili tracklisto in naslovnico novega studijskega dolgometražca, že šestnajstega v njihovem izjemnem opusu, sem ostal bolj ali manj ravnodušen. Generični naslovi pesmi (čemu npr. je bilo potrebno po zgledu The Wicker Mana poleg Dickinsonovega solo komada Man Of Sorrows enako nasloviti še novi komad Maidnov? – če se malenkostno obregnem), ki jih je pospremila še bolj generična naslovnica, v meni resnično niso vzbudili nobenega večjega zanimanja, razen dejstva, da je vendarle šlo za napoved novega ploščka Iron Maiden. Na nek način sem posta…

Ne, Minsk in Rosetta niso izdali skupnega ploščka, gre zgolj za združeno (primerjalno) recenzijo albumov obeh zasedb, ki sta izšla v letošnjem letu (plošček Minsk že v aprilu, Rosettin pa v juniju). Zakaj neki skupna recenzija obeh ploščkov? Razlog je precej preprost: po uvodnih nekaj stavkih ločenih recenzij obeh albumov se je izkazalo, da bi ju bilo mogoče v veliki meri opisati z istimi besedami. Da ne bo pomote, kljub temu da gre za dva predstavnika t. i. post-metala, glasba obeh ploščkov še zdaleč ni identična in se znotraj podžanra v marsičem razlikuje, toda končni rezultat je v obeh prim…

Naj povem že kar takoj na začetku, kar že vsi veste: Machine Head prihajajo septembra v Ljubljano. Zame je bil to glavni in skoraj edini razlog, da sem s spleta pograbil njihov najnovejši album Bloodstone & Diamonds. Dodaten, dosti manjši razlog za mojo odločitev, da se ponovno poskusim s prebijanjem m-ja in nekaj e-ja od metala, ki je še ostal v njihovi glasbi, pa je bila moja glasbeno-novinarska radovednost, zaradi katere sem zmeraj in povsod na lovu za nečem novem in zanimivem. Pri Machine Head tega zagotovo nisem našel, čeprav me je album kljub vsemu do določene mere pozitivno presenetil.
…

Poljski black metalci z akustičnim pridihom folk metala in vonjem domačega ekstremnega metala, Jarun, so letos izdali drug studijski album Pod niebem utkanym z popiołu. Njihov prvenec iz leta 2012 je pod drobnogled vzel mojster Dejan, letošnji izid pa sem se odločila prežvečiti sama. Ko je Dejan na koncu recenzije prosil za »še več tega«, so mu Jarun bržkone izpolnili željo, saj so zopet poskrbeli za odličen, razgiban in ne tipičen black metalski izdelek.
Ne vem zakaj, ampak poljski člani ekstremnih metalskih voda imajo vsaj zame osebno nek poseben ton. In tudi Jarun niso izjema. Kljub občasni…

Black Autumn in Veldes sta združila kreativne moči na skupni studijski izdaji, ki obsega vsega skupaj štiri pesmi. Za vsakim bandom stoji eno ime, ki je za dotičen split prispevalo po en instrumental in eno polnopravno pesem. No, v primeru Black Autumn aka M. Krall celo instrumental in dve polnopravni pesmi, saj je uvodna 'tis roock, 'tis enckel wint fuzija med klasičnim introm in pesmijo, medtem ko se je Tilen Šimon resnično odločil za pravi outro. In ko sem ravno pri tem … Ashstained Snow je strukturno povsem enostavna, vendar zanimiva stvaritev, ki spominja na burzumsko dobo albumov Dauði B…

Watain so izdali svoj tretji live album. Včasih so se zgledovali po umazanih in surovih Darkthrone in jim posledično posvečali priredbe, z leti pa so se umirili, postali modrejši in nežnejši … Mi sledite? Ali sem prehitro začel z zavajanjem in v drugi vrstici recenzije še sploh niste bili prav pri stvari, da bi me ujeli na laži? No, Watain so se sicer z leti nekoliko spremenili, toda njihova zadnja dva nastopa na slovenskih tleh sta bila tako zelo krvava in smrdeča, da pri njih o modrosti in nežnosti ni ne duha ne sluha.
Nekatere rokerske/progresivne tendence na albumu The Wild Hunt, ki jih je…

Dvojica, ki se je združila pod imenom Lindemann, tako zaradi odmevnosti lastnih imen kot seveda tudi končnega izdelka skupnega dela, ponuja več kot dovolj gradiva za takšno ali drugačno »šank debato«. Če torej še ne veste ali niste želeli vedeti, boste na tem mestu izvedeli od mene, da za imenom Lindemann delujeta dve resnično veliki imeni »metalske« scene. Za instrumentalni del je bil odgovoren gospod Peter Tägtgren (Hypocrisy, Pain), medtem ko je vokale prevzel Till Lindemann, ki že od nekdaj predstavlja misel in glas največjih industrialcev iz Nemčije, Rammstein. Glasbeno je album Skills in…

Idolatria so relativno mlad black metal band iz sosednje Italije. Band se je (menda) nazadnje predstavil slovenski publiki na lanski dan mrtvih, in sicer kot predskupina našim Human Putrefaction, ki so v Mostovni praznovali release party svojega prvenca. Italijanski četverček se mi je takrat predstavil v vsej svoji zlobni in umazani obliki, a zaradi nepoznavanja njihovega hitrega black metala name ni uspel narediti nobenega vtisa.
Vsaj preveč pozitivnega ne. Razen z »low tempo komadom, ki sploh v živo ustvarja močan kontrast. Toda dotičen komad, ki v živo ne izstopa samo zaradi kontrasta, je d…

Za izdajo drugega dolgometražca so »koroški« black metalci Dalkhu potrebovali pet let, kar za slovenske razmere niti ni tako zelo dolgo, saj marsikateri band pred svojim drugim studijskim albumom razpade. Podobna usoda je skorajda doletela tudi Korošce, kajti druga izdaja je terjala polovico zasedbe, ki se je od banda iz takšnih ali drugačnih razlogov poslovila. Točni razlogi tako ali tako niso pomembni, saj nismo v kakršni koli poceni limonadi, pomembno je le vedeti, da sta od zadnje »polne« zasedbe ostala le še J. G. (kitara, bas kitara) in P. Ž. (vokal), medtem ko sta predzadnji ustanovni č…