1349 / Atena / Morgengrau

Chaos Raids Europe so norveški black metal divjaki 1349 poimenovali svojo kratko evropsko klubsko turnejo, v okviru katere je načrtovanih zgolj enajst nastopov. Glede na to, da se band na podobno turnejo ni odpravil že skorajda deset let, je razumljivo, da je njihov nam najbližji nastop v bavarski prestolnici pri meni vzbudil zanimanje. Dodatno pikico na i pa je zagotovo predstavljala okoliščina, da je šlo za prvi nastop turneje, ki je nekako zmeraj nekaj posebnega. Toda tega mnenja z vidika obiska koncerta nisem delil s tako velikim številom drugih black metal navdušencev, kot sem sprva pričakoval. Bil sem namreč mnenja, da bo dotični koncert izredno dobro obiskan, morebiti celo razprodan, nakar se je na dan koncerta izkazalo povsem drugače. Le nekaj ur pred koncertom je bilo še zmeraj možno karte kupiti na uradnih prodajnih mestih, obisk samega kraja dogodka pa je že ob predskupinah izdal, da bomo obiskovalci na sredin večer komajda zadovoljivo zapolnili dvorano. Kljub odličnemu aktualnemu albumu Massive Cauldron of Chaos četverica ni uspela v klub privabiti več kot okoli sto petdeset glav, zaradi česar sem se vsaj med ogledom predskupine med drugim ukvarjal tudi z mislijo, da je zanimanja za ekstremne oblike metala zmeraj manj.
No, sicer pa sem se najprej, ko sem vstopil v dvorano, spraševal, kakšni so bili Morgengrau. Mlada, komaj pet let stara black metal zasedba z Bavarske je v vlogi lokalnega banda nastopila kot prvi band večera, z nič kaj posebno spletno predstavijo in izdanimi le demo posnetki Schattenzeiten pa pri meni ni dvignila dovolj interesa, da bi se potrudil in se odpravil v Backstage ob pravem času. Moja tričetrturna zamuda je bila kriva za to, da sem band slišal samo še med urejanjem formalnosti v garderobi.
Kot stalni spremljevalni band skozi celotno turnejo so 1349 po nekem čudnem naključju, ki ga je Seidemann podrobneje opisal med intervjujem, s seboj vzeli rojake Atena. Poleg kategorizacije njihove glasbe me je tekom nastopa fascinirala predvsem povezanost navidezno nepovezanih glasbenih elementov. Sicer sem Ateno glasbeno dojemal kot nezanimivo, ker me prevladujoči (metal)core ritmi še nikoli niso prepričali, toda po drugi strani je band na svojstven način z dodanim samplerjem, dobršno mero elektronike, rocka in maničnim odrskim nastopom ustvaril določeno vzdušje, ki me je kljub neodobravanju pritegnilo dovolj, da sem si nastop ogledal v celoti. Priznam, da na dotični večer nisem bil pripravljen na kar koli podobnega, čeprav med pisanjem teh vrstic hkrati dvomim, da sploh kdaj koli bom.
Zato upam, da se bodo uresničile Seidemannove besede in da se bo band v začetku drugega leta, tako kot 2005 z Gorgoroth, resnično ponovno odpravil na turnejo s kakšnim malo večjim imenom evropske black metal scene. V tej zvezi je en od dveh preostalih ustanovnih članov omenil dve imeni, in sicer Behemoth in Marduk. Glede na to, da so Behemoth v začetku tega leta že bili na turneji, dvomim, da jo bodo ponovili, zato bi bili Marduk verjetnejša, a hkrati slabša izbira. Morda Tsjuder ali Carpathian Forest? Toda pustimo slepa ugibanja in mokre želje za odpiranje debat na forumu, ura je namreč odbila deset zvečer in na oder so prišle zvezde večera. Vse skupaj se je takoj začelo zelo vroče (in za nas v prvih vrstah tudi dokaj mokro) z bruhanjem ognja. Nato je liga Peklenskega Ognja zavzela svoja mesta in takoj na začetku potrdila nekaj ur pred tem izrečene besede, zakaj album Revelations of the Black Flame ni za en drek. Z Maggot Fetus... Teeth Like Thorns je band udaril točno tja, kamor je treba, in na način, ki je za takšen koncert potreben: direktno in brezkompromisno. V neopisljivo veselje mi je bilo poslušati in opazovati bobnarsko grmenje z natančnostjo švicarske ure, kakršnega proizvaja eden in edini Frost, ki na bobnarskem stolčku pri Satyricon zadnje čase v živo zagotovo ne more več sprostiti vsega svojega besa, kakor je to počel še pred leti. Kar trije izleti v preteklost bandove diskografije so tvorili uvod v prvi rušilec z najnovejše plošče, in sicer meni drugi najljubši komad Slaves (najljubšega Mengele's žal nisem slišal). Med posameznimi komadi je band sebi in nam privoščil dovolj časa za počitek, medtem ko je setlista na odrskih tleh potrjevala napovedani, okoli sedemdesetminutni nastop, poln hitrega in še brutalnejšega black metala. Nekje na polovici nastopa pa se je zazdelo, kot da se band ne nahaja na promocijski turneji aktualnega albuma, saj je ponujal eno klasiko za drugo iz lastne diskografije. Po komaj šestih odigranih komadih je na vrsto prišel drugi komad s svežega ploščka, in sicer Postmortem. Super izbira in super uvod v drugo polovico nastopa, ki je bila posvečena komadom iz tega desetletja. Čeprav bi si poleg Riders of the Apocalypse s prvenca želel slišati najmanj še Pitch Black, I Breathe Spears ali Manifest, so s corpse paintom namazani Norvežani s svojim izborom povsem zadovoljili vse glasbene skomine. In čeprav sprva ni kazalo tako, se je band vrnil na oder in odigral še dva dodatna komada.
Setlista 1349: Intro, Maggot Fetus... Teeth Like Thorns, Sculptor of Flesh, I Am Abomination, Slaves, Chasing Dragons, Pandemonium War Bells, Postmortem, Riders of the Apocalypse, Exorcism, Serpentine Sibilance, Atomic Chapel, Golem, Cauldron, Outro.
Pot v oddaljeni München se je torej povsem splačala, kajti od tam se nisem vrnil le bogatejši za nekaj kupljenih ali od banda podarjenih materialnih dobrin, temveč tudi za en nadvse zanimiv pogovor in všečno koncertno izkušnjo. V kolikor se bo band v začetku novega leta kot obljubljeno ponovno odpravil na turnejo in nastopil nekje v bližini nas, se bomo skorajda zagotovo ponovno srečali.