Kdo je Abbath, ve vsak, ki se vsaj malo zanima za black metal. Kot veliko ime norveške in celo svetovne black metal scene se je v preteklosti že ustavil tudi pri nas. Najprej s svojim še večjim in danes bivšim delodajalcem Immortal, pred dvema letoma s svojim solo projektom Abbath, lani pa je na festivalu Metaldays nastopil kar dvakrat, in sicer z Abbath in Bömbers, pri tem pa se je prevrgel samo enkrat.
Kolikokrat se bo prevrgel z odra Kina Šiške, smo pred koncertom lahko samo ugibali, a dejstvo je bilo, da je Abbath na svoji mini turneji med drugim želel nastopiti tudi v Sloveniji. V šestih dneh je obiskal šest mest, na predzadnji dan svojega romanja pa s črnim avtobusom, kot se seveda spodobi za black metalce, v norveški večni led zavil slovensko metropolo, s seboj pa pripeljal danske Bæst ter velenjske Kholn.
Velenjčani so točno ob napovedani uri stopili na oder bolj ali manj praznega Kina Šiška. Če bi vse navzoče stlačili v kakšen manjši klub, nas tistih 50 obiskovalcev sploh ne bi izgledalo tako klavrno. A Kino Šiška je pač relativno velika dvorana s temu primernim parterjem in odrom. Toda mislim, da največje težave za Kholn ni predstavljal parter, temveč oder sam, ki ga niso znali zavzeti. K sreči so bili za njimi postavljeni bobni že za oba naslednja nastopajoča banda, da je oder vsaj vizualno izgledal manjši, zaradi česar so Kholn tudi temu primerno izpadli manj statično. Največ gibanja je, kot je seveda tudi v navadi, izkazal pevec, ki pa se je pod črto tudi bolj ali manj držal svojih dveh metrov med sprednjimi monitorji in bobni za njim. A pustimo to, zasedba je mlada, in če se ne motim, je bil to njihov največji nastop do zdaj. So bodo že izboljšali, če bodo želeli, kajti glasbeno niti niso slabi. Igrajo namreč soliden old school black metal, ki je včasih zmešan z motörheadovskim heavy metalom, za katerega bi si osebno morda želel še kakšen bolj zapomljiv riff ali končno kakšno fizično izdajo, da jih lahko človek preveri tudi doma.
Drugi band večera so bili Bæst. Gre za zelo mlado death metal zasedbo iz Danske, ki je v treh letih obstoja izdala točno en demo, en EP in en studijski album. Bæst prisegajo na old school – vsaj nekaj, kar je bilo v slogu večera – in delujejo glede na videno dosti bolj samozavestno na odru, kakršen je v Kinu Šiška. Z drugim bandom večera je torej začelo prihajati malo več energije z odra, kar je konec koncev tudi razumljivo glede na menjavo žanra, a glasbene svežine nisem doživel niti z Danci. Če si kdo želi poduka o tem, kako zveni soliden sodoben death metal, ki se močno ozira po preteklosti, jih lahko preveri. A če človek pozna bande, kot so Deicide, Obituary in Death, (njihovi logotipi so krasili majice nastopajočih), poduka ne potrebuje, ker ne bo slišal nič primerljivega. Danci so dejansko tvorili dobro akustično ozadje za srkanje piva pri šanku.
Po predolgem premoru pa končno večna severni led in veter. Abbath in njegovi plačanci. Zaradi morebitnih neželenih spodrsljajev in padcev ter nesmešnih šal marsikdo niti ni pomislil, da bi se odpravil na tale koncert. Komedije pač spadajo drugam. Osebno sem sicer kratek čas kolebal, kako in kaj, a sem se na koncu le odločil, da si ponovno ogledam živo legendo v živo. Setlista sicer ni bila ravno sestavljena iz kultnih komadov iz hiše Immortal, a je bila dovolj prepričljiva:
1. Count the Dead
2. Nebular Ravens Winter
3. Winterbane
4. Ashes of the Damned
5. Warriors
6. In My Kingdom Cold
7. Tyrants
8. Fenrir Hunts
9. The Rise of Darkness
10. One by One
11. Root of the Mountain
12. To War!
13. All Shall Fall
14. Endless
Osebno sem se najbolj veselil Nebular Ravens Winter, čeprav bi si s plošče Blizzard Beasts želel slišati marsikateri drugi komad prej kot tega. A nič zato, izvedba je bila perfektna in se je odlično zlila z avtorskima komadoma pred in za njim. Naslednja favorita od Immortal sta bila In My Kingdom Cold ter Tyrants. Prvi je bil odigran z veliko občutka in me je spomnil na to, da ima plošček Sons of Northern Darkness resnično svetle trenutke. Nekoliko manj zadovoljen sem bil z izvedbo Tyrants, ki jo je Abbath prekinil zato, da nas je lahko vprašal, če smo vsi dobro. In ker nam ni verjel, je to naredil še enkrat med komadom One by One. Očitno brez komičnih vložkov, med katere spada tudi njegov tipičen »ples« oziroma korakanje levo in desno, pač ne premore več nobenega nastopa. Še en vrhunec je bil avtorski komad Fenrir Hunts, medtem ko je bil za zaključek izbrani Endless prav tako odigran primerno na koncu koncerta, čeprav sem bil malo skeptičen, če ga bomo sploh slišali. Pri muhastem Abbathu se pač nikoli ne ve, kdaj bo zaključil koncert. In ko se je band prvič poslovil, sem mislil, da smo bili tekom koncerta pač preveč pasivni in si nismo zaslužili dodatka. A tako kot je bila naštudirana koreografija na odru, tako je bil tudi dodatek fiksen del nastopa, zaradi česar Abbath v tem oziru sicer dobro razpoložene in vidno zadovoljne publike ni pustil nepotešene.
