Ne glede na to, ali ste v svet Primus stopili prek South Parka, Beavisa in Buttheada ali preprosto prek njihovih odličnih albumov, ste gotovo ena tistih oseb, ki je trenutno res hvaležna, da poleg mnogih organizatorjev po Sloveniji obstaja tudi ekipa Kina Šiška. Ta je namreč v zadnjih letih poskrbela za lepo število kakovostnih dogodkov, ki bi jih mogoče najbolj enostavno stlačili pod oznako »alter«. Med drugim je poskrbela tudi za prvi koncert avantgardnih Primus v Sloveniji (nasploh!) in tudi to res ni kar tako. 

Da se je odločitev obrestovala, je dovolj zgovorno dejstvo, da je koncert bil že nekaj časa razprodan, kar pa v teh modernih časih tudi ni samoumevno. A po drugi strani je logično – gre za Primus, enega tistih bandov, ki mu ni na svetu enakega.

Basist/vokalist Les Claypool, kitarist Larry LaLonde in novi bobnar John Hoffman so se pod imenom Primus po slabih 10 letih vrnili v Evropo. Začetek turneje je bil dva dni pred ljubljanskim koncertom v Milanu, kjer so imeli kar dva koncerta. Razprodana, seveda. Pred tem je trio izdal še odličen EP, s katerim je pokazal, da ima še vedno tisto moč in unikatnost, ki jo je pokazal leta 1989 na prvencu Suck on This, ki je dejansko koncertni album (prvi prav tako odličen studijski album Frizzle Fry je seveda izšel leta 1990). Da preproste genialnosti glasbe, ki jo ustvarjajo in ji na svetu ni para, ne omenjam.

V razprodanih in razgretih Križankah se je vila množica različnih starosti. Kar hitro je bil avditorij Križank popolnoma lepo zapolnjen, a je kljub temu bilo dovolj prostora (in na srečo prepiha), da se je dalo dihati. Je le šlo za koncert, ki se je zgodil na vrhuncu vročinskega vala. Na odru smo videli nekaj kitarskih zvočnikov, en ogromen bobnarski set, na steni za odrom pa zastave z inicialko P in podobo šimpanza, oblečenega v malce boljše obleke. V ozadju se je, zanimivo, vrtela plesna glasba iz norih 20-ih let prejšnjega stoletja, nato pa je ura odbila 20.00 in zavrtela se je pesem Clown Dream kultnega filmskega skladatelja Dannyja Elfmana iz filma Pee Wee’s Big Adventure. Takoj ob tem so kot napovedano na oder začeli prihajati trije možje. Prvi je bil kitarist Larry LaLonde, za njim bobnar John Hoffman, na koncu pa še basist/vokalist Les Claypool. Ves pomp je ob tem ustvarila še publika, ki se je drla »Primus sucks!«, kar je stalnica na njihovih koncertih, sami Primus pa so preprosto pograbili opremo in začeli igrati.

Koncert je bil razdeljen na dva seta – prvi je trajal natanko eno uro, sledila je slabe pol ure dolga pavza, nato pa smo fasali set (predvsem hitov), ki je trajal še kakšno ur'co. Skratka, nihče ni bil nepotešen, kar se tiče ponudbe – in izvedbe!

Dogajanje so odprli s komadom Those Damned Blue-Collar Tweekers z drugega albuma Sailing the Seas of Cheese. V nekaj sekundah je bilo jasno, da smo bili blagoslovljeni z res dobrim zvokom. To je nekako bilo za pričakovati, saj gre za tri res vrhunske muzičiste, zelo hitro pa je bilo tudi jasno, da so kljub vročini v res dobri formi. Super je bilo gledati dogajanje na odru, na katerem je seveda kraljeval Les Claypool v svoji obleki ter s tistimi »trademark« gibi, da igranja basa in nosljavega petja ne omenjam. Ljudje so plesali, atmosfera je bila razgreta, a pozitivna in ves čas sproščena.

Brez kakšne besede je sledil Last Salmon Man z meni, priznam, ne tako znanega novejšega albuma Green Naugahyde, nato pa sem se vrnil v otroštvo s komadom Groundhog's Day z albuma Frizzle Fry, ki nam po mirnejšem začetku ponudi tisti vmesni divji ples. Če gre verjeti spletu, so v komad vključili še priredbo Claypoolovega projekta Oysterhead, Polka Dot Rose, ki ga je v začetku tega stoletja skupaj s Treyem Anastasiom (Phish) na kitari in vokalu ter legendarnim bobnarjem Stewartom Copelandom (The Police) okronal z albumom The Grand Pecking Order. Sledila je krajša pavza, med katero je Claypool živelj pozdravil preprosto z »Aloha!«, in dobili smo pesem The Ol' Grizz, s katero predstavljajo novi EP A Handful of Nuggs.

Nato je sledila ekskluziva na tej turneji – Les Claypool si je na glavo nadel masko, z roko zagrabil lok, svojo dominantno baskitaro (Pachyderm Basses) pa je zamenjal NS Design NXT 5-String Electric Upright Bass (za pomoč s potrjevanjem te informacije sem uporabil Gemini, ampak sodeč po fotkah na netu drži). Prvič na tej turneji so igrali pesem Jilly's on Smack z albuma Green Naugahyde. Ne vem, ali smo bili bolj začudeni zaradi izbora pesmi ali pa zaradi maškarade na odru. V vsakem slučaju – bilo je fino!

Odlična atmosfera iskreno ni popustila niti ob koncu prvega dela seta, ko smo končno dobili dozo njihovega verjetno najbolj drznega in čudaškega Brown Albuma v obliki pesmi Shake Hands with Beef ter Bob’s Party Time Lounge.

Tu bi bilo treba še omeniti, da so Primus v tej postavi še vedno v odlični formi in da se novi bobnar John Hoffman, ki so ga izbrali med 6000 kandidati v tako imenovanem Drummer Derbyju, tako dobro zlije v band, kot sta se pred njim legendarna Tim »Herb« Alexander in Bryan »Brain« Mantia. V prvem delu smo bili tudi priča zajebanciji s publiko, ko jih je zanimalo, koliko je v publiki vegetarijancev, ali pa, ko so zajebavali nekega tipa, ker je žical za palčko ali trzalico. Primus so rekli, da mu lahko ponudijo kar cel boben, saj oddajajo le velike predmete, Claypool pa seveda trzalice ni mogel dati, saj igra s prsti. Je pa možakarja potolažil, da lahko prejme noht.

Pavza naj bi trajala 20 minut, a se je raztegnila na 30 minut, nato pa smo na račun prišli vsi tisti, ki smo odraščali z njihovimi hiti v 90-ih letih prejšnjega stoletja. 

Možje so se (spet brez pretiranega pompa) vrnili na oder in Hoffman je s tolčenjem zvončka dal vedeti, da bo v naša ušesa butnil Too Many Puppies s Frizzle Fry (ki je vseboval še Hello Skinny, priredbo kultnih The Residents iz leta 1978 – ti so skupaj s Primus igrali v drugi polovici 90-ih, ko so se vrnili nazaj na odre). Začel se je vojni ples in grla publike so preglasila Claypoola. Iz tega funky stompa smo šli v prav tako marširajoč, čeprav na prvi posluh bolj miren, Here Come the Bastards s Sailing the Seas of Cheese, nato pa smo slišali kultni Frizzle Fry.

Nekje vmes se je, če se prav spomnim, začela Claypoolova in LaLondova zajebancija, pri čemer je basist razodel (če tega slučajno še kdo ni vedel), da je LaLonde boter death metala. In to že od sedmega leta starosti, pri čemer je vpletel zgodbo filma The Exorcist. Štorija ni naključna – LaLonde je skupaj z Jeffom Becerro ustanovil legendarno zasedbo Possessed, The Exorcist pa je eden najbolj znanih singlov.

Sledila je vrnitev k Brown Albumu z Over the Falls, pri katerem je Claypool (hvala, Gemini in YouTube za vizualno potrditev in informacije) uporabil tudi Regal RD-05 Resonator Bass (»The Dobro«). Ok, se opravičujem bralcem in bralkam za te tehnikalije, ampak si nisem mogel pomagati – začuda se kot bobnar nisem toliko poglobil v Hoffmanov bobnarski set, ki je res bil nekaj čeljust pobirajočega. 

Po komadu Welcome to This World, s katerim smo obiskali prav tako legendarni album Pork Soda, se je folku snelo, ko so zapored zaigrali dva hita – poleg Tommy the Cat in Winona's Big Brown Beaver (ki ju žal niso igrali) – My Name is Mud ter Jerry Was a Race Car Driver, pri čemer je evforija bila popolna. Zadeva se je potem malce umirila z Over the Electric Grapevine, prav tako s kultnega albuma Tales from the Punchbowl.

Odhod z odra in spet krajša pavza, nakar so se vrnili in zaključili z mogočno, malce otožno, a vsekakor pomirjajočo Southbound Pachyderm, prav tako s Tales from the Punchbowl, pri čemer je Claypool na glavo poveznil disko kuglo oziroma čelado, ki je spominjala nanjo.

Čeprav je živelj hotel slišati vsaj še Tommy the Cat, se je band preprosto in na hitro poslovil z odra, Claypool je le pomahal v slovo, zvočnike pa so napolnili zvoki pesmi Pure Imagination, ki je bila napisana za filmski muzikal Willy Wonka & the Chocolate Factory iz leta 1971 (in jo v filmu poje legendarni igralec in komik, zdaj žal že pokojni Gene Wilder).

Sam koncert je bil enkratno, za marsikoga nostalgično in hkrati katarzično doživetje. Kalifornijski kultni trio Primus, ki mu v glasbenem svetu ni primere, je prvič v Sloveniji v živo dokazal in pokazal, da gre za enega največjih svetovnih alternativnih glasbenih kreacij. Hvala še enkrat, Kino Šiška, za tole – pa pripeljite jih še kdaj!

Prva setlista: Clown Dream (intro: pesem Dannyja Elfmana), Those Damned Blue-Collar Tweekers, Last Salmon Man, Groundhog's Day (s priredbo Oysterhead »Polka Dot Rose«), The Ol' Grizz, Jilly's on Smack, Shake Hands with Beef, Bob's Party Time Lounge.

Druga setlista: Too Many Puppies (s priredbo The Residents »Hello Skinny«), Here Come the Bastards, Frizzle Fry, Over the Falls, Welcome to This World, My Name Is Mud, Jerry Was a Race Car Driver, Over the Electric Grapevine.

Dodatek: Southbound Pachyderm. Outro: Pure Imagination (Leslie Bricusse in Anthony Newley).