AMMO Underground Night Vol. 23: Anheim / Nargate / Per Noctem Et Nebulam
club wakuum, Gradec, Avstrija, 21. 3. 2026
Objavljeno 25. 3. 2026

Zdaj sem pa v zadregi: o politiki nočem več izgubljati besed, nimam pa kakšnega domiselnega in politično korektnega uvoda v reportažo. Le o čem naj pišem, da zapolnim naslednjih deset vrstic z nesmiselnim pisanjem o nečem, kar bi lahko človek povedal z dvema besedama? Lahko bi poskusil s psevdointelektualnimi metaforami pesniti pričetek moje večerne zgodbe in občutij? Navsezadnje nihče na tem svetu ne ljubi ničesar bolj kot to, da mu namesto jasnih in konkretno podanih dejstev pisec raje z vrtenjem v krogu zapolni pol strani z metaforami in kriptičnimi sporočili, za katere avtor še sam ne ve, kaj je z njimi mislil povedati, saj se je med prvo in stoto besedo tok misli spiralno že zavrtel okoli svoje osi kot Fibonaccijeva spirala v Toolovem komadu Lateralus? Kaj nam koristijo odgovori, če nimajo vprašanj? Esenca trenutka se opojno izmika z vsakim izdihom, s katerim naše lastno zavedanje beži iz mesnatih okovov, ki nas omejujejo v tostranosti. Navsezadnje, kaj nismo vsi božji otroci? Čemu sovraštvo?
Zgornji odstavek bi vešči poznavalci književnosti označili kot satiro. Nič ne ljubim bolj kot nastavljanje ogledala in norčevanje iz samega sebe. In tudi iz vas, spoštovane bralke in bralci, kakopak.
Zdravniki, tako v zasebnem kot javnem zdravstvu, se strinjajo, da je ustaljena rutina temelj zdravega in dolgega življenja. Zame to pomeni sobotni obisk wakuuma, kjer vedno nastopajo trije bandi in prvi, brez izjeme, začne ob 20.30 uri. Gorje tistemu, ki ne upošteva zdrave časovnice:
20.30–21.10 Per Noctem Et Nebuam
21.30–22.10 Nargate
22.30–23.20 Anheim
Večer se je začel s »hišnim bandom« Per Noctem Et Nebulam. Fora je izključno v tem, da je bobnar tudi eden izmed tonskih mojstrov wakuuma. Prednost domačega terena je lahko dvorezen meč, saj na račun domačnosti ne smemo zanemariti profesionalnosti in se preveč sprostiti. S tem mislim na malenkosti, kot je ta, da si je band ob napovedanem začetku še vzel »čik pavzo« in pustil obiskovalce pred odrom čakati, namesto da bi začel igrati. Da je med nastopom bobnar stopil za domačno mešalno mizo in urejal nastavitve zvoka. Te malenkosti sicer niso bile usodne, da bi pokvarile vzdušje ali kar koli, a mi je dajalo vtis neizkušenosti nastopanja. Sicer je band igral zelo všečen black metal – zelo dinamičen in raznolik, predvsem ritem sekcija, ki ni stavila na neutrudne blast beate, ampak jih je uporabljala bolj kot začimbo med relativno groovy ritmi. Brez corpse painta, brez natisnjenih setlist, komadi, naznanjeni po ustnem izročilu (ne spomnim se imen komadov, a so bili nedvomno bogoskrunski in sem jih naštel šest). Domačnost je na koncu seta prevladala nad profesionalnostjo, saj je pevec po zadnjem odigranem komadu z »Dovolj je bilo!« odhitel do šanka po pivo. Publika je hlepela po še enem komadu in tudi band je v negotovosti čakal na pevčevo vrnitev. Po par minutah čakanja se je končno vrnil na oder in z »J**** se, pojdite v ****, konec je!« in zabil zadnji žebelj v krsto sicer dobrega nastopa. Škoda.
Premor sem izkoristil za obisk šanka, kjer se je debatiralo o metalu. O čem drugem pa? Najbolj zanimivo je morda dejstvo, da marsikdo kliče našo štajersko prestolnico MariGORE, bojda zaradi dobre ponudbe metala nasilnejših podzvrsti. Kramljal sem tudi z basistom uvodnega banda, ki je potrdil moje število šestih komadov na setlisti. »Igramo vedno v istem vrstnem redu, vedno od spredaj nazaj, nikoli od zadaj naprej. Nekako ne znamo drugače.« Ta razlaga me je nasmejala, saj tudi v vrtcu otroke, posebej punčke, učimo dobro higiensko prakso – vedno brišemo od spredaj nazaj in ne obratno! Padla je še debata o primerjavi slovenske in avstrijske metal scene in večina je pohvalila vitalnost slovenskega metala. »Veliko dobrih bandov, jawohl!«
Zdrava rutina je klicala pred oder. Rutino so ojačali tradicionalni black metal toni: blast beati, corpse paint, satanistični simboli. Tudi natisnjene setliste! Nargate, izvorno iz Sirije in trenutno prebivajoči v Nemčiji, so dajali popolnoma drugačno energijo od predhodnikov, in to mislim v dobesednem smislu, brez kakršnih koli čustev. Vsa ta leta zorenja v metalu sem razvil sposobnost, da znotraj iste zvrsti najdem tiste malenkosti, ki dajejo vsakemu bandu tisti X faktor, ki jih dela edinstvene in ne gre opisati z besedami. Čas je tokrat zame mineval hitreje, morda tudi zaradi vpliva piva, saj sem komad Angel Maker s setliste najprej prebral kot »Angela Merkel« in mi ni bilo nič jasno, čemu bi se black metal band ukvarjal z njo? Morda pa jim je ona omogočila, da so lahko prišli v Nemčijo in jo kulturno obogatili z dobro glasbo. Na sporedu so bili še komadi Feeble, Side of God, His Majesty, Polaris Star, Buried by Order ter Wave of Destruction in to je bilo to.
Spet je bil čas za premor in šankovske modrosti. Šel sem tudi na moški WC, da sem preveril, če sem prejšnji teden morda spregledal še kakšno modrost. Seveda sem jo, a danes je bil uradno predvolilni molk, zato ne bom govoril o tem. Me je pa zasačil nekdo z vzklikom »Ti si Ozzy od Paranoida!« in pohvalil moje poročanje o koncertih iz wakuuma. Srček mi je začel od ponosa kar hitreje biti, a nisem imel časa za čustva, saj je dolžnost klicala pred oder.
Nosilci večera so bili Anheim, glasbeno praktično identični šegi Nargate. Ko sem urejal galerijo, sem opazil, da izgledata bobnarja obeh bandov identična – popolnoma enak corpse paint vzorec kot tudi stil bobnanja. Metal Arhivi so potrdili mojo slutnjo – gre za isto osebo, le da v Nargate uporablja pravo ime, v Anheim pa se kliče Narhammer. In kako srčkano je izgledalo, ko si je bobnar med premorom dveh komadov kot dvorna dama s krtačo razčesaval goste in dolge lase. Pozitivno vzdušje na plesišču je vztrajalo do zadnje note, nimam kaj dodati. Glavna razlika med bandoma je edino v glasbeni ponudbi – Anheim imajo za razliko od Nargate pod pasom poleg EP-ja Märe einer alten Zeit (2020) še dva studijska albuma, in sicer Anihorim (2022) ter aktualen Die Welt die Wir Begruben (2025). Slednji mi je bolj pri srcu in vesel sem bil, da sem z njega slišal komada Roter Staub, Silbernes Haar in Galgenbaum. Slišali smo še Ausweglos, Blutopfer, Blendwerk, Ascheschrein in Exodus.
Še en uspešen koncert v seriji AMMO Underground Nights. Kingston bi rekli »Kdor zna, ta zna!«
Fotogalerija





Ogled fotogalerije ››
Avtor:Ožbej Zupančič







