Sreda in polna luna, v Cvetličarni pa štiri polne lune in srednja žalost. Večer, ki je za mnoge obetal mnogo, a na koncu nas je kar nekaj domov odšlo s povešenim nosom. Vse skupaj se je precej mizerno začelo že ob samem prihodu. Ker sva bila z možem prepričana, da bo parking pri Cvetličarni problem, sva se na pot odpravila tako zgodaj, da sva bila na lokaciji že ob okoli 18.30. Na parkirišču je bilo nekih pet avtomobilov, pred vhodom pa deset ali dvajset zgodnjih obiskovalcev tako iz Slovenije kot tudi Italije in Hrvaške. Najinemu prepričanju, da bodo težave s parkiranjem, je botrovalo dejstvo, da so bili osrednji nosilci večera As I Lay Dying.

Metalcore zasedba, ki je na sceni že 25 let, a je med svojim delovanjem dvignila kar veliko prahu. Oziroma bolje rečeno je veliko prahu in uteži (pun intended) dvignil idejni vodja in vokalist Tim Lambesis. Ker nismo rumeni tisk, njegovih škandalov na tem mestu ne bomo pogrevali, boste pa več kot dovolj informacij sami našli v spletu. Po zadnjem škandalu so svoje delovanje v zasedbi sklenili tudi vsi člani z izjemo Lambesisa, seveda. Vse skupaj je bilo še bolj »tragično« zato, ker se je vse skupaj odvilo prav ob izidu njihovega aktualnega albuma Through Storms Ahead. Ko smo mnogi že mislili, da se je vse skupaj mizerno zaključilo, je kot strela z jasnega udarila novica o turneji »An evening with As I Lay Dying - Shadows are Security 20th Anniversary«, v sklopu katere se je znašel tudi datum v Ljubljani. Mislim, da smo mnogi mislili, da iz te moke ne bo kruha, pa vendar je bila 8. oktobra, zgolj nekaj dni pred začetkom turneje, razkrita nova postava zasedbe. Timu Lambesisu se je pridružila zelo zanimiva druščina, in sicer Chris Clancy (bass, vokal), Bill Hudson (kitara), Don Vedda (kitara) in Tim Yeung (bobni). Turneja je bila v izpeljavi, koncerti so se pričeli odvijati, potrebne so bile odločitve. As I Lay Dying sem prvič in edinkrat videla leta 2011, ko so imeli skupno turnejo z Amon Amarth, nastopili so pa prav v Cvetličarni, in sicer 15. novembra. V tistem času so bili AILD tako velik del moje glasbene knjižnice, da sem se celo naučila kitarski del vrhunskega komada The Sound Of Truth. Ostanimo profesionalni, dajmo zasebne škandale zasedbe na stran, gremo podpret glasbo in uživat na koncertu.

Po kar nekaj minutah zamude so se vrata dvorane odprla in žal še vedno ne prav številčna publika se je zvrstila pred oder, pred šank in pred mizo s ponudbo majic. Predvozači Američanom so bili mehiški predstavniki (blackened?) deathcora z imenom Deathmask. Po hitrem pregledu njihovih izdaj se je izkazalo, da zasedba ni na sceni dlje kot 3 ali 4 leta, za sabo pa ima zgolj en EP in nekaj singlov. Vokalist, ki je sicer poskušal precej energično animirati maloštevilčno publiko, ni govoril angleško oz. je v angleščini komuniciral zelo malo, zato je večino nagovorov prevzel basist. Bili so precej politično usmerjeni in bazirali na vojni z mamilarskimi karteli in težavami, ki jih imajo državljani zaradi tega. Sama glasba je bila precej generična, edino, kar je bilo razločno in razbijalo monotonost, so bili bobni in breakdowni. Za zaključek koncerta so izbrali dve priredbi, in sicer Brujerizmo od Brujerie ter Refuse Resist od Sepulture. V tistem trenutku me je mož potegnil na sredino dvorane, češ da bom nekaj videla. In bila je tam. Na levi strani odra. Kraljica plastike z oprsjem v velikosti manjših lubenic, oblečena v krpico, ki je komaj kaj zakrivala, ogrnjena v plašč z živalskim vzorcem, s telefonom v roki in sončnimi očali na obrazu. Seveda ni šlo brez konkretno povečanih ustnic ter blond las do sredine hrbta. Na koncertu je bila očitno njena vloga snemati zasedbo in publiko, po koncertu pa je vse zgolj domneva. Ko je zasedba zaključila svoj nastop in so se nekateri člani prestavili na balkon (ki je bil tokrat za obiskovalce zaprt), je stvar dobila tudi svoj epilog. Blondinki se je namreč pridružila še rjavolaska enakih atributov, tako da so nekaterim obiskovalcem z višine mešale štrene in poglede štiri polne lune.

Po nekaj odprtih in zaprtih čeljustih, potrebnemu spiranju grla in predihavanju pljuč je prišel na vrsto vrhunec (ali pač) z As I Lay Dying. Dejstvo je, da Tim Lambesis ni več (oz. ni bil) tako aktiven vokalist, kot je bilo to v letih pred težavami z roko pravice. Dejstvo je tudi to, da njegovi člani izhajajo iz različnih zvrsti – Tim Yeung je bobnarska death metal mašina, Bill Hudson se po večini giblje v heavy/power metal vodah. Kitarist Don Vedda se giblje bolj v pop/alter vodah, medtem ko je basist Chris Clancy doma v metalcoru oz. je verjetno bolj znan kot producent, s katerimi so sodelovali Machine Head, Amon Amarth, Death Angel in navsezadnje tudi As I Lay Dying. Ko dobiš takšen koktajl glasbenikov, je glavno vprašanje: A bo špilalo ali ne? Moj odgovor: Morda. Verjetno. Čez nekaj časa. Fantje so sicer pokazali precej dobro uigranost – z izjemo precejšnjega kiksa pri meni najljubšem The Sound Of Truth – so delovali suvereno. Clancy je svoje clean dele večkrat odpel malo intenzivneje in z več čustvi (za kar se je, sicer ne vem, zakaj, Timu večkrat opravičil med pavzami), Tima pa je tu in tam enostavno zmanjkalo. A največji padec moje energije ni povzročilo to, temveč enostavno rečeno – katastrofalen zvok. Vem, da so večji del setliste posvetili albumu Shadows Are Security, a komade, ki jih sicer dobro poznam, sem prepoznala komaj ob refrenih s clean vokalom, pa še takrat so se kitare in bas toliko stišali, da jih praktično ni bilo. Na tej točki ne bom več dolgovezila okoli zvoka, vseeno pa lahko omenim, da so igrali klasike, kot so Parallels,The Darkest Nights, Through Struggle, Nothing Left, My Own Grave ter že omenjeni The Sound Of Truth. Albumu Shadows Are Security so skupno namenili osem komadov. Kar se tiče publike, pa tako – nekaj 30 ali 40 glav je bilo zelo intenzivno vpetih in energičnih skozi celoten koncert, vsi ostali pa so zasedbi dali bore malo odziva. Dvorana je bila sicer prijetno zapolnjena vsaj na sredini, a smo se lahko brez težav premikali in imeli okoli sebe dovolj prostora za normalno dihanje. Ali je bil koncert res tako slabo obiskan zaradi škandalov ali je morda razlog v slabem zvoku Cvetličarne ali kaj povsem tretjega, verjetno tako ne bomo izvedeli.

Čeprav je bila koza cela, od te večerje volk ni bil sit. Ja, dobila sem spomin na študentska leta, videla sem zasedbo, slišala sem komade, ki sem jih želela slišati, pa tudi če ne v njihovi najboljši verziji. Vsekakor vem, da če bo še kakšna priložnost slišati As I Lay Dying v prihodnosti, bom vsekakor premislila. Veliko bosta odtehtala lokacija in čas, saj se trenutno moja tehnica nagiba bolj k »hvala za vse, ampak ne hvala«.