Napočil je tisti del leta, ko ni samoumevno in prijetno zajahati kolesa in se ob trdi temi ob sedmi uri zvečer odpraviti na polurno pot od doma do koncerta in tako prečkati mesta po dolgem in počez. Ko pritiska mraz, je tudi želja po pivu zmanjšana in oči med potjo hrepenijo po gorkih kebab lokalih, ki jih na poti kar mrgoli.

Končno nek stoner doom koncert! V glavi sem prešteval svoja koncertna udejstvovanja v tekočem letu in z grozo ugotovil, da sem v stoner doomu nazadnje užival na lanskem Tolminatorju, ojoj! Tako pač je, če je v mestu peščica organizatorjev, ki vsak organizira koncerte po svojem glasbenem okusu …

Premražen in s toplim kebabom v trebuščku sem parkiral kolo pred Explosivom. Glasbe še ni bilo slišati, a resnici na ljubo je do osme ure manjkalo še celih devet minut. Sicer pa – saj ni nihče objavil časovnice. Underground scena se ne ozira na pravila dobre organizatorske prakse, zato bom sledil tej kulturi:

Krpl so igrali prvi.
Belzebong so igrali drugi.
Konec.

Med zgornjim brskanjem po koncertnem spominu sem tudi iskal čas in prostor, kdaj sem nastopajoča banda nazadnje videl v živo. Odgovor sem za obe skupini našel v istem mestu: v Innsbrucku. Krpl so tiste dni leta 2014 delili oder z Methadone Skies in Toner Low, Belzebong pa ob ločeni priliki leta 2016 s Stoned Jesus ter Mars Red Sky. Poleg vsega pa me je danes čakalo še malo nostalgije!

Koncert je, kot se za underground spodobi, potekal v baru, ki sprejme morda do sto ljudi. Na »malem« koncertu sem bil nazadnje julija na (atmosferičnem) black metalu ala Ghost Bath. V primerjavi s takrat, ko je bil prostor praktično prazen, je bil danes dodobra napolnjen, tako da je obiskovalec dobil legitimen občutek o dobri obiskanosti dogodka. Med glasnim čebljanjem in zlivanjem besed pogovorov in naročanja pijače na šanku je iznenada začelo doneti z odra. Power trio Krpl v postavi drop-A kitare, basa ter bobnov je začel rafal instrumentalnega stoner dooma. Publika je začela čupati v počasnem riffastem ritmu glasbe. In ta občutek je trajal do konca seta. Ne bom lagal, da o glasbi nimam povedati česa izvirnega – komunikacije s publiko zaradi odsotnosti mikrofonov na odru ni bilo, glasba je zvenela, kot se za žanr spodobi – vedno isto – in občinstvo se je zatopilo v robotizirana čupanje in srkanje piva. Najzanimivejša stvar, ki jo lahko o bandu povem, je bila, da je kitarist, ko sem ga med klepetom po koncertu vprašal, ali so kdaj razmišljali, da bi si omislili pevca, odvrnil »Pa ja. Smo.« Na vprašanje, če njihovo ime Krpl spominja na popačenko »kripl«, pa je bil odgovor »Ne. Nič ne pomeni. Naključno smo nametali črke skupaj in nam se je slišalo dobro.« #ZdajVemo.

Belzebong so se po menjavi dokaj hitro vtekli v riffanje in peljali rdečo groovy nit dalje. Glavna razlika je bila, da je na mini odru čupala dodatna postava. In luči so svetile drug odtenek zelene. Spet ne vem, kaj naj povem o glasbi, razen tega, da so igrali nekaj klasik z albumov Greenferno ter Sonic Scapes & Weedy Grooves. Komad Bong Thrower me je nostalgično vrgel več kot desetletje nazaj, ko je bila moja glavna skrb skrbeti za lastno rit in zapraviti tistih dvesto evrov, ki so mi ostali po položnicah, za koncerte in ženske (vabila na pijačo in zmenke, ne pa tudi pobiranje na ulici). Preprostejši časi bili so to, ja! In s temi mislimi je bilo konec vrhunskega seta. Po koncertu sem moral do basista, ki je slučajno stal pri šanku in naročil pijačo in pohvaliti nastop. Ko sta bili najini kupici polni, me je vprašal, če imam nekaj tistega za kaditi. Moj negativni odgovor ga je hitro spodbudil h končanju neproduktivne debate in me je po hitrem postopku s »Sorry, stari, moram iti, se vidiva!« odj****. Pa kaj bi mu zameril, vsi smo krvavi pod kožo.

Ker mi še ni bilo hoditi domov, sem ostal še kakšno uro in zabil čas z nekimi znanci. Debate niso omembe vredne, v glavnem je šlo za lokalne trače in interne fore. So pa bili sogovorci bolj blackmetalskih barv, a so priznali, da jim stoner tu in tam ugaja, in imeli »genialno idejo«, da ustvarijo black-stoner žanr. Nisem hotel zlomiti njihovih ambicij z »Zelo verjetno to že vse obstaja«. In sodeč po Pravilu 34, obstaja tudi pornografija na black-stoner metal. Žal.

S to modrostjo sem se poslovil od pajdašev in jim zaželel vse dobro do prihodnjega snidenja. Veselim se black-stoner glasbe kot tudi odraslih filmov, ki bodo, upam, sledili. Še kaj? Čez današnja nastopa nimam žal besede, sploh kar se vokalov tiče.