Sobota, 13. julij, še en peklensko vroč dan. Pa vendar dan, ki je bil skozi moje oči precej drugačen od drugih. Grem na koncert in to ne kamor koli, grem v tujino! Včasih moj vsakdan, danes redkost kot dež v Sahari. Po pravici povedano se niti ne spomnim, kateri in kdaj je bil moj zadnji koncert izven slovenskih meja. Po koncertu sem sicer razglabljal, da gre za četrtega na splošno v zadnjem letu in pol. Pa vendar šlo je za petega. Pozabil sem na British Lion v Cvetličarni. Trem ostalim pa je bil skupna točka Bruce Dickinson. »Air raid siren« v treh različnih oblikah – z orkestrom, Iron Maiden in solo. Tale pedigre me ne opredeljuje ravno kot kompatibilno osebo za opisovanje koncertnega dogajanja, a če se je Dejan tako odločil, potem lahko vendarle zdaj ta tekst berete v rubriki »Reportaže«.

Družinski avto, zaseden le v prvi vrsti, brez otrok (noro!) v zgodnjih popoldanskih urah odrine proti Zagrebu. Že med vožnjo dobim nespodobno povabilo na drink z obljubljenim litrom šnopsa in pivom za naslednji teden. Ob tem so mi misli ušle k Perotu in Šujotu, ki na festivalu Masters Of Rock podpirata šank s slivovico in pivom v roki. Na postajališču okoli Brežic me je skoraj kap. Tole ne bo dobro. Raje ne odpišem. Naslednji dan potem izvem, da je šel vabitelj tega popivanja še par dni nazaj zapravljat čas v Zagreb na koncert Steel Panther. Istočasno preberem o spodletelem atentatu na Donalda. Svet gre zagotovo v pogubo … Po kavi Zagreb ni bil več daleč. Ob prihodu je bilo jasno, da bo to open air koncert. Super, precej bolje kot savna v dvorani in tudi v ušesih ne bo šumelo naslednjih par dni. Časa do začetka je bilo še precej. Najprej je bilo treba opraviti obvezen nakup za mularijo. Le kaj je bolj imenitnega kot to, da starši prinesejo nekaj iz tujine, pa čeprav je to s Hrvaške? Že pogled na trgovske centre po vpadnici v Zagreb je dal jasno sliko, da so trgovine v 90 % identične kot pri nas. Plodine in Studenac pa otroci poznajo že z morja. Vseeno, hrvaški cuker iz Hrvaške je drugačen od hrvaškega pri nas! Nakup opravljen, čas je za pivo. Kakšno olajšanje. Pivo pri tej hudi vročini izpuhti v trenutku, brez občutka, da si kar koli zlil vase. Neki pozabljeni občutki iz preteklosti so se začeli vračati, brez problema lahko še kakšnega. Ob tem na telefonu na rtvslo.si pogledam še sokrajana Tadeja, kako odčita lekcijo Vingegaardu in ostalim na Pla d'Adet. Kakšna idila je tole danes. V baru se počasi zbirajo drugi obiskovalci koncerta, tudi nekaj slovenskih družb. Aha, zgleda je prišel konvoj s Koncerti.net.

Počasi bo čas za koncert, prizorišče bo kmalu odprto. Vrsta pred njim se kar hitro premika in že sva notri. Prizorišče je bilo super. Ne prevelik oder, prostora za kakih 2 do 3 tisoč ljudi, pri strani in zadaj nekoliko dvignjeno v hrib, na vsaki strani šank, WC odprt v dvorano zraven. Prostor se je polnil, Slovencev ni bilo malo, nekaj debat, še kakšno pivo. Huh, to bi lahko trajalo v nedogled. Ob nekaj znanih obrazih zagledam še hrvaškega kolega, s katerim smo se srečevali na vseh možnih koncertih od Zagreba, preko Ljubljane, Gradca vse do Wackna. Vsaj petnajst let je minilo, oba čisto spremenjena, jaz precej bolj poraščen in s čupo, on ravno obratno, a se prepoznava. Kot da bi se srečala po letih boja na fronti in oba istočasno izstreliva: »Ti si! Jebote, živ si!« Neprecenljivo!

Okoli osmih se je začelo. Kot predskupina so občinstvo ogrevali reški metalci Keops. Z vsem spoštovanjem do banda, videti je bilo, da uživajo tako oni na odru kot publika pod njim, a meni je bilo super, da je bila jakost njihovega zvoka na precej nizkem nivoju in se je med njimi dalo čisto normalno debatirati. Zdaj precej bolje razumem folk, ki je že leta nazaj prihajal na koncert zaradi glavne skupine in se ni oziral preveč, kaj se je pred tem dogajalo na odru.

Po deveti uri pa je le napočil trenutek, na katerega sem čakal vse od napovedi turneje in datumov. Priprave na koncert so bile dolge in obsežne, že na snemanju dokumentarca o Paranoidu sem nosil kratko majico od Mandrake Project. Od nekdaj sem se navduševal nad Bruceovo solo kariero in njegovimi solo koncerti, ki sem si jih ogledal, so vedno bili nekaj posebnega. Začenši s koncertom kot predskupina Lynyrd Skynyrd na promociji albuma Acccident of Birth, kjer 98 % publike v Münchnu ni imelo pojma, kaj za vraga se dogaja na odru. Ostalima 2 %, vključno z mano, ki sem Brucea prvič videl v živo, pa se je trgalo na polno. Turneja za album The Chemical Wedding je bila že druga pesem, z Adrianom Smithom v zasedbi je napolnil münchenski Backstage in še danes mi je to eden najboljših klubskih koncertov. Takrat je bilo noro, prvič sem v živo slišal klasike od Maidnov, kot sta Powerslave ali Flight of Icarus. Kaj se je dogajalo naprej, je vsem dobro poznana zgodovina. Tudi ti dve klasiki so Maidni kasneje igrali.

Po tistem je Bruce solo odigral le še nekaj koncertov leta 2002 in zadnjega od teh v Wacknu sem si tudi ogledal. Fantastični album Tyranny of Souls je žal ostal brez koncertne podpore. 22 let je torej trajala koncertna suša Bruceove solo kariere in hvala bogu je turnejo za fantastičen The Mandrake Project zastavil »na veliko«. Pred turnejo je objavil, da na tej ne bo zraven nepogrešljivega Roya Z-ja, ima pa kljub temu ob sebi odličen kitarski dvojec Philip Naslund/Chris Declerq. Zraven sta bila še kompanjona s snemanja albuma Dave Moreno (bobni) in Maestro Mistheria (klaviature) ter basistka Tanja O'Callaghan (Whitesnake), ki ga je spremljala že lani na »orkestralni turneji Deep Purple«. Njegov »Band of Hell« deluje kot pravi band in prav navdušujoče je bilo spremljati njihovo uigranost, izvrstnost, igrivost. Rekel bi, da prvič to vse skupaj deluje res kot pravi band. Seveda je vodja na odru eden in edini Bruce. Bruce je bil perfekten. Vokalno je blestel, užival v vsaki sekundi nastopa. To je vseeno malo drugačen Bruce kot pri Iron Maiden. Je bolj spontan, sproščen, ni mu treba skrbeti, da ga bo kdo grdo pogledal, če bo kakšno ušpičil. Super pa je, da ostale člane sprejema na odru kot enakopravne in jim daje precej možnosti za izpostavljanje. Očitno je bilo, kako so vsi med seboj povezani, sodelujejo, uživajo in se zabavajo. Mogoče bi se komu zdelo to čudno glede na Bruceovo preteklost. Tudi Paul Di'Anno je Brucea v preteklosti opredeljeval kot »divo«, vendar Bruceovo obnašanje in javno nastopanje je že davno šlo izven tega konteksta. Glej ga zlomka, Paul in Bruce sta se po koncertu v Zagrebu prvič osebno srečala in spregovorila med seboj. Neverjetno! Tudi to je naredilo 13. julij drugačen, poseben dan.

Pred turnejo se mi je komad Afterglow of Ragnarok s svojo uradnostjo, šusom zdel več kot primeren koncertni uvod, je pa glede na koncept seveda to tudi Accident of Birth. »Welcome home, it's been too long, we've missed you…« Definitivno, bilo je predolgo! Je pa Bruce med nastopom parkrat omenil njihovo nepredvidljivost – na primer, kako v dodatku vsi pričakujejo, kako se band vrne s šusom, »bam, bam«, oni pa pridejo in začnejo z ljubezenskim komadom, balado Navigate the Seas of the Sun. Končno komadi z albuma Tyranny of Souls v živo. Sicer poleg že omenjene le še udarni Abduction na začetku. Jebat ga, lahko bi se razpravljalo na veliko, kaj naj bi igrali ali ne (od vseh albumov je izpadel le Tattooed Millionare), ampak bilo mi je vseeno, smejalo se mi je na veliko, »The joker is back!« Ne glede na kar nekaj nagovorov je koncert potekal kar hitro, brez večjih odmorov. Pesem Faith je bila presenečenje z albuma Skunkworks, ki ga ne bi bilo brez takratnega basista Chrisa Dalea, ki je, kot je omenil Bruce, tudi bil v Zagrebu. Eden od vrhuncev prvega dela je bil komad Chemical Wedding in pa seveda za njim brezčasna balada Tears of the Dragon. Med spremljanjem, kaj Bruceova zasedba počne vse od začetka turneje, sem pred dnevi ujel v živo v YouTubu njihov nastop na Hellfestu. Naključno sicer, a še pravočasno, da sem si ga ogledal v celoti. Po uri ga je bilo konec, a nekaj ni štimalo. Kje za vraga je bil Tears of the Dragon? Je res že konec, sem kaj preslišal? Je Bruce razložil tudi to štorijo, zakaj je niso igrali na Hellfestu? Resurrection Man je bil tudi odličen! Fak, kako sta izpadla tista dva bas solo dela! Instrumentalna priredba Frankenstein od Edgar Winter Group je tudi sedla, potem pa samo še gas do konca. Pravo veselje je bilo blizu mene gledati, kako okoli desetletna hči nori na očetovih ramenih na Road To Hell. Vzdušje je bilo noro. Najboljše pa na koncu z meni enima njegovima najboljšima komadoma, Book of Thel in The Tower. Ja, potem se je špil zaključil. Bruce pravi, da se vrnejo, da imajo na sedmih albumih še kar nekaj materiala. Pa posneli bodo še kaj. Iron Maiden ne bodo trajali večno, solo kariera pa bo lahko nekaj, kar ga bo zaposlovalo še kaj dlje. Tudi ostali bi še kaj dlje v Zagrebu, sledil je še koncert Paul Di'Anna v enem od bližnjih klubov, a dolžnosti naslednjega dne so se začele prikazovati nekje tam v ozadju. Tako pa je po še enem dolgoletnem srečanju in super debati z enim od najbolj znanih dveh slovenskih metalskih bratov, katerih imeni se rimata na Maiden (kakopak!) sledila še udobna pot domov.

To je bilo to! Končno prava solo turneja Brucea Dickinsona. Ni mu treba več igrati Iron Maiden komadov, da naredi spektakel. Je kdo kaj zafušal, je Bruce kaj zapel mimo, je tonc kaj zajebal? Res mi je vseeno. Kot fen sem prišel uživat in to je bila prava uživancija. Priporočam tak pristop na koncertih. Ma ja, v bistvu se ne bi bilo težko (spet) navaditi na tole.

Setlista Brucea Dickinsona: Accident Of Birth, Abduction, Laughing In The Hiding Bush, Faith, Afterglow Of Ragnarok, Chemical Wedding, Tears Of The Dragon, Resurrection Man, Rain On The Graves, Frankenstein, The Alchemist, Road To Hell, Navigate The Seas Of The Sun, Book Of Thel, The Tower.