Cahn Fest Warm Up Party: Terminal Disease / Voltumna / Damnation

Slovenija, od kod ... ceste tvoje. Prometni znak, ki ima načeloma vedno prav, je kazal v eno smer, navigacija je usmerjala točno v nasprotno smer. Seveda ima navigacija prav. Dokler nima več prav. In tako sem zamudil. Deloma pa tudi zaradi slabega vremena, ki ni dopuščalo hitre vožnje, kakršno bi si človek sicer lahko privoščil na tej ovinkasti in hriboviti cesti od Laškega do Trbovelj.

Ko sem uletel v dvorano, so na odru že žagali laški klavci Damnation. Štirje mladci so se odločili, da slovenski publiki približajo svoj death metal, pri tem pa že od prvega nastopa dalje stavijo na uniformiran slog, ki zajema črne hlače in s »krvjo« popackane bele srajce. Za razliko od neposredne in enostavne oprave pa je njihova glasba vse kaj drugega. Medtem ko torej ni težko razbrati rdeče niti ob pogledu na oder, je stvar pri njihovem death metalu že nekoliko težja. Ob kombinaciji z ne najboljšim zvokom in kakšno tehnično napako je bilo še toliko težje razbrati glasbeno sporočilo, ki so ga Laščani metali z odra. Njihov death metal je začrtan zelo široko, posledično me je s kakšnim hitrim riffom spominjal na Kanibale in njihov legendarni komad Hammer Smashed Face, po drugi strani uporabljajo mladeniči dosti d-beat melodike, zaradi česar hitro odtavajo tudi v thrash metal vode. In če preverite njihov prvi single Jack the Ripper, boste lahko ugotovili, da death metal iz hiše Damnation poleg vsega naštetega krasijo še konkretna doza groova in številne spremembe na področju ritma in tempa. Poleg tega se znajo mladci tudi pošaliti na svoj račun, tako da se mi je kljub zamujenemu začetku njihov nastop pozitivno vtisnil v spomin.

Ko sem v petek zvečer preveril časovnico, sem presenečeno opazil, da Voltumna ne bodo igrali kot zadnji band večera. Organizator Cahn Festa jim je namenil drugo mesto večera, kar pa po videnem in slišanem sploh ni bila slaba odločitev. Pa ne zato, ker bi Italijani kar koli naredili slabo, temveč zato, ker so bili Terminal Disease za njimi tako zelo fenomenalni. Obratno bi bilo za Italijane, ki so se glede na naš Napovednik tretjič ustavili v Sloveniji, prvih dvakrat tik pred mojim pragom v mariborskem Gustafu, tokrat pa nekoliko dlje, premierno v trboveljskem Domu svobode, dosti težje nastopiti. Tako pa je italijanski trojec svoj krstni nastop v Trbovljah oddelal z odliko, če odštejem ponovno slabši zvok. Zaradi tega sem se selil kot kakšnen nomad po dvorani sem in tja, da bi ujel vsaj malo več kitare, na koncu pa sem se znašel tam, kjer naj bi bil zvok po definiciji zmeraj najboljši; pred mizo tonskega mojstra. Očitno ni tako enostavno pod en klobuk spraviti tri žive instrumente in dva posneta, kajti Voltumna so simfonična black/death metal trojica, ki poleg živih bobnov, kitare, bas kitare in dveh vokalov uporablja še eno posneto kitaro in klaviature. Ob poznanih komadih, kot so When Giants Walk This Earth, The Megalithic Circle, Collapsed Island, La furia dei ciclopi in moj najljubši Hybris, ki vsi prihajajo z aktualnega albuma Ciclope, sem sicer znal konkretno uživati, nekoliko pa se je zalomilo ob komadih z ostalih treh albumov. Sicer pa je band zelo veliko »popravil« s priredbo Black Metal kultnih Venom, med katero je pod odrom zavladala prava veselica.

In ta veselica, ki je pod črto obsegala čupanje, mosh pit, circle pit in celo wall of death, je doživela svoj vrhunec med nastopom domačih thrash/groove metalcev Terminal Disease. Ti so imeli pod odrom največ svojih sledilcev, ki so bili brez zadržkov pripravljeni vračati vso poslano energijo z odra. Poleg tega je peterica imela tudi srečo najboljšega zvoka, zaradi česar dejansko nič ni oviralo sproščenega norenja pod odrom. Zasavčani so za nas odigrali menda svoj celoten EP Kingdom of One, med katerimi je tudi po pevčevih besedah njegov najljubši Sands of Time, med te komade pa pomešali še številne druge, ki zaenkrat še niso ugledali luči sveta na kakšnem nosilcu zvoka, vendar so zveneli poznano, saj jih band že lep čas preigrava v živo. V tem oziru bi torej rekel oziroma previdno predlagal ali vprašal, ali je že skrajni čas za prvi dolgometražni plošček? Sicer pa na tem mestu naknadno še z moje strani vse najboljše bandovemu bobnarju Janezu Grošlju, ki je v soboto praznoval rojstni dan. Kot se spodobi, smo mu zapeli »Vse najboljše!«, on pa je vrnil uslugo s pivom, nakar se je thrash metal veselica nadaljevala.

Po kakšnih 45 minutah je bilo koncerta konec, ura pa je bila še dovolj zgodna, da se je lahko zabava brez bandov na odru nadaljevala še lep čas. Če torej potegnem črto pod celotno dogajanje, lahko brez zadržkov govorim o pozitivnem koncertnem izkupičku, tako da se bom v bodoče vsekakor rad spominjal tudi svojega drugega obiska Trbovelj (prvega sem opisal tukaj), medtem ko organizatorju Cahn Festa 2023 želim podobno pozitivno ponovitev konec junija in vsekakor več sreče z vremenom kot lansko leto.